Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Maribor : Založba Pivec, 2021
"In ko sedemo na dadaistični stol, / je zelo neresno biti PROTI, / še posebej, če je univerzalni verz / funkcija ledvic in tramvaj obenem." Začetni navedek iz ene od pesmi Zorana Pevca v zbirki Na objektivističnem stolu vsebuje ključno besedo: stol. V zbirki so pesmi položene na sedem stolov z imeni: objektivistični stol, pesniški stol, Platonov stol, cinestol, Abrahamov stol, mitski stol in Chagallov stol. Obstaja še en prav poseben stol, na katerem je črna žival, najverjetneje iz družine mačk, ki morda sliši na ime Bela. Ta stol stoji na knjižni naslovnici.
Začetni navedek je iz knjižnega sklopa Na pesniškem stolu. Dadaizem, umetniška usmeritev, ki poudarja združevanje neobičajnega, je ena od osnovnih sestavin načina, s katerim pesnik Zoran Pevec pesni. Združuje namreč besedne sklope, izvzete iz raznoraznih besedil, kar nazorno prikazuje zahvala vsem, s katerimi si avtor deli pesniškost. Pesmi so torej sestavljenke, pesnik pa je deležnik in nekakšen dolžnik.
Pesmi, tako sestavljene, predstavljajo same sebe v vrtinčastem pojavu medbesedilnih, obbesedilnih, celo mimobesedilnih sledi globalnega besedišča. Vsaka pesniška vrstica dopolnjuje eno od možnih povezav ali navedkov, ki vzbujajo občutek pomanjkanja navdiha, te ustoličene pesniške vrline. Pa je res tako?
Zamisel o zahvali prav vsakemu deležu, ki ni oseben, je navdihujoča, saj ponuja možnost, da se pesem razstavi na sestavine, ki morda bodo ali so že bile uporabljene. Ob takšnem nizanju pesnikovih tvorb je pomenljivo vprašanje, ali ima pesnik omejeno izrazno sredstvo, da mora v svoje pesmi vrivati tuje. Pa je res pesnik brez navdiha in lastnih pesniških vzgibov?
V sklopu Na Chagallovem stolu so zapisane vrstice: „Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.“ Tudi v teh treh vrsticah je združeno pomensko nasprotje: kaj so ušesa, ki ne le slišijo? Posedanje oznak k stolom pač ni prav vsakdanji pojav in od tod se lahko sklepa, da pa pesnik le ni brez navdiha ali pomanjkljivega besedišča ali celo obojega. Tu je še duhovitost, ki postaja skoraj vrhovna pesnikova vrlina. Kajti šesta pesem zadnjega knjižnega sklopa se končuje z vrsticama: „Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.“ Sprotno sestavljanje in razstavljanje pesemskega tkiva je lastnost živosti pesnikovega izraza, saj v svoja nasprotovanja vnaša tako imenovana neizpodbitna dejstva, ki pa jih še dodatno izpodbija, ko dopusti, da izvenbesedilnost zasede precejšen delež tistega na stolih.
Najverjetneje je prav pesnik tisti, ki čaka v zasedi, da se pojavijo opombe, pripombe in omembe, na katerih pesem vsaj stoji, če se že ne pojavi na stolu, in to ne na kar nekem. Ob branju pesmi Zorana Pevca se je treba zavedati, da sedišča določa doslednost. Poleg tega tako imenovani objektivistični stol nikakor ni prazen. Ob vsakem od vknjiženih stolov se morebiti pojavi tudi knjižna polica, na njej pa bi se potemtakem skorajda zagotovo morala pojaviti tudi knjiga, s katero pesnik dokazuje, da sta navdih in morebitno siromašno besedišče zgolj predpostavki, ki ju duhovitost oplemeniti.
Zbirko Zorana Pevca Na objektivističnem stolu spremlja zapis Veronike Šoster, ki ima naslov Stol, na katerem sedi spremna beseda. Vsaka nadaljnja razlaga ali potreba, da se sestavi nov stol, je popolnoma odveč.
