Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja.
Lovrenc na Dravskem polju; Hiša imen, 2020
Urednik antologije Zamenite mi glavo in eden od akterjev punk gibanja Esad Babačić je nekako odplačal svoj dolg zavezi, da se v knjižico združi najprepoznavnejše, kar se je v obdobju sprememb zgodilo na področju besedil. Spremembe so se zgodile v popularni glasbi, v menjavanju političnega sistema in v dojemanju institucij kot takih. Punkovsko gibanje je bilo najradikalnejše v glasbi in je že zlajnano rockovsko glasbo porinilo v surovejše in elementarnejše zvoke. Čeprav je bil punk izvozni produkt Velike Britanije in bil izraz povsem proletarske podstati, se je v takratni Jugoslaviji oprijel in zavzel svojo družbenopolitično vlogo v širšem pomenu.
V uvodniku Esad Babačić nostalgično utemeljuje svojo odločitev za antologijo, ki je seštevek spominov in nerealiziranih hotenj. Poudarja, da punkovska revolucija še traja in da je uporništvo permanentna gesta do realnega. Veliko je namreč še neizrečenega in čaka, da se ponovno izreče, izkriči. Predvsem pa je punk bil in je še izraz odpora do normalnosti. Poleg tega so bila glasbila v času nastanka punka dostopnejša ali pa so bila narejena ali najdena kar doma. Mnogi bobnarji so začeli na škatlah, v katerih se je prej nahajal pralni prašek. Prav preprostost in s tem dostopnost je botrovala vzniku množičnosti tega gibanja. To se je poznalo tako pri glasbi, ki ji je marsikdo očital pretirani amaterizem ali celo neobvladovanje, in tudi pri besedilih, ki se zgolj spogledujejo s pojmom prava poezija, ko pa so zreducirana na parole, gesla ali ponavljajoče se vrstice. Sporočilnost pesmi je tako zminimalizirana na trenutnost, ki pa je imela tisto osnovno lastnost popularne glasbe: hitro se bila osvojena in spravljena v spomin, da je mogoče skupaj s skupino na odru prepevati ali, bolje označeno, kričati.
Pesmi, ki so jih izvajale skupine od Otrok socializma do Pankrtov, od Njetov do Kuzl, od Tožibab do Indust baga, so izbrane po načelu ekstremitet. Tako odslikujejo ozračje, ki se je prenašalo iz garaž do mladinskih klubov in koncertov, saj je bila prav maloštevilčnost zasedb in hkrati množičnost skupin zaščitni znak punka. Kljub takšni raznolikosti pa je v teh pesmih izražena enotnost v strinjanju, da se je neko obdobje izteklo. Najbolje to izraža verz skupine Pankrti: „Tovarši, jst vam ne verjamem.“ Padec vrednot, v katere je bilo zapovedano verjeti, preveva domala vsa besedila, zbrana v antologiji, ki ima v tem smislu tudi poveden naslov: Zamenite mi glavo. Ko ni več mogoče pristajati na vrednote, ki naj določijo percepcijo subjekta, se razpre množica izhodov, kar pa je le privid, saj je izhod le eden: razpad. Destrukcija, glavni ideološki očitek temu gibanju, preide v dekonstrukcijo, ko se zgodi obrat na ravni sporočilnosti. Novo sporočilo pravi: „Svoboda je prevara, / prevara, prevara, / zafukana prevara,“ kot je zagotavljala skupina O! Kult. In takšno izhodišče je pravšnje za vznik iskrenosti, izvirnosti in izrekanja, kjer ni prostora za metafore, za pesniške okraske in leporečenje. Seveda se ob tem pojavi spraševanje, ali so punk besedila sploh poezija. In tudi pojem poezija je v takšnem kontekstu prevrednoten.
Spremno besedilo z naslovom Strah in pogum in rezistenca je prispeval Ali Žerdin. Med drugim ugotavlja: „Naj bom jasen – za umetnost je šlo. Novo, drugačno umetnost, nabito s sporočili. Ni šlo le za eksplozijo mladinske ustvarjalnosti. Šlo je za umetnost, ki je grizla stare šablone, umetnost, ki je bila drzna. Punkerji so bili umetniki, ki so tvegali.“ In tveganja, ki so se dogajala pred skoraj pol stoletja, so v antologiji predstavljena na tak način, da se jih lahko prenese v naš sedanji čas, ki mu totalitarizmi, ki so bili edina tarča punka, strežejo s prevlado. Tako antologija Zamenite mi glavo prenaša tisto upornost, ki je pravzaprav odpornost, imunost na vse oblike prevladovanja, in s tem prinaša v tukajšnjost osvežitve, ki se uprejo tudi času.
