Avtor recenzije: Simon Popek
Bere: Aleksander Golja
Prevedel Jani Rebec; Novo mesto : Goga, 2021
Prva knjiga nobelovke Svetlane Aleksijevič, zbirka pričevanj in spominov Vojna nima ženskega obraza, bistvo povzema že v naslovu. O zgodovini in vojnah ne pišejo le zmagovalci, o njih so doslej pisali in pričevali predvsem moški. Ker pa beloruska avtorica prihaja iz nekdanjega sovjetskega okolja, je bila ta moška prevlada še posebej izrazita. Ženski glasovi v kontekstu vojskovanja v ruskem in širšem slovanskem okolju preprosto niso bili upoštevani, čeprav so ženske od nekdaj želele v boj. To prepričanje je želela spremeniti Svetlana Aleksijevič, ki se je od srede sedemdesetih do začetka osemdesetih let pogovarjala z več sto udeleženkami druge svetovne vojne; porušiti je želela mit o zmagovalni moški mentaliteti, vrojeni v javno percepcijo. O vojni je vedno govoril le moški glas, vse je bilo podrejeno moškemu kanonu. »Ženske pripovedi so drugačne in o drugih temah«, piše avtorica, »ženska vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev.«
Svetlana Aleksijevič pravi, da ne piše o vojni, temveč o človeku v vojni; da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in hkrati nasprotuje očitkom, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi, Afganistanu in razpadu Sovjetske zveze – niso ne zgodovina ne literatura. Podobni pomisleki so se pojavljali v času, ko so ji podelili Nobelovo nagrado za literaturo, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka.« Sama meni drugače, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je ustvarila unikaten slog, nekakšno literarno poglobitev spominov, ki bistvo stvari išče in najde v detajlih. Cenzorji so ji v času pred prvo objavo knjige očitali ne le ignoriranje zgodbe o veliki zmagi Rusije, temveč obsedenost z malenkostmi. Toda prav v teh malenkostih se največkrat izriše človeška duša in jasnost življenja.
Ženskam se je priznavalo delovanje v »zaodrju vojne«, v vlogi bolniških sester ali kuharic, čeprav so bile množično udeležene na prvih frontnih črtah; bile so bojevnice, tankistke, telegrafistke, ostrostrelke, pilotke in še marsikaj. Med drugo svetovno vojno se je bojevalo milijon sovjetskih žensk, ki pa so morale vpoklic na fronto nemalokrat izsiliti. Eden izmed redkih moških sogovornikov na neki točki nazorno pojasnjuje zgodovinski kontekst: »Če pogledamo zgodovino, se ruska ženska nikoli ni zadovoljila le s tem, da v vojno pospremi moža, brata ali sina, da doma zanje trepeta in čaka. Že kneginja Jaroslava se je povzpela na obzidje trdnjave in sovražnikom na glave zlivala vročo smolo.« Žal je bil mit o ženski drugorazrednosti vse do srede osemdesetih let, ko so Svetlani Aleksijevič v času perestrojke prvič izdali močno cenzurirano verzijo knjige, premočan. Če njeno usodo prevedemo v jezik zaveznikov oziroma ameriškega vesterna, je bil mit močnejši od resnice: »Ko legenda postane resnica, natisni legendo.«
Razmerje med resnico in mitom, med spominom in interpretacijo, je eden najbolj intrigantnih vidikov monumentalne knjige, ki na štiristotih straneh popisuje vsakdanjo grozo bojevanja. Avtorica se zaveda minljivosti spomina, časovne distance med dogodki in pričevanji. Pregovornega »nezanesljivega pripovedovalca« sta v Sovjetski zvezi krepila še strah njenih sogovornic, ki sta jih k molku ali zadržanosti silila uradna politična linija in nemalokrat tudi družinsko okolje. Kot ugotavlja avtorica, da je pogosto naletela na dve resnici, ki domujeta v istem človeku, na osebno resnico, potisnjeno v podtalje, in splošno resnico, prežeto z duhom časa, z vonjem po časopisih. Ženske so se samocenzurirale, se popravljale, vzpostavila se je celo zakonitost, da kolikor več je bilo v sobi poslušalcev, bolj nestrastna in sterilna je bila pripoved. V osemdesetih letih se je med pogajanji s cenzorji cenzurirala tudi sama; če dve resnici obstajata pri njenih sogovornicah, obstajata tudi dve knjigi Svetlane Aleksijevič: cenzurirana za časa perestrojke in pričujoča izdaja, ki jo je pripravila po razpadu Sovjetske zveze in ki vsebuje tako stare cenzorske pripombe kot lastne cenzorske posege. Vojna nima ženskega obraza zato ni le izvrstna knjiga o vlogi žensk v drugi svetovni vojni, temveč tudi zgovoren dokument o kulturi molka in strahu, ki je žal še vedno navzoča v številnih državah naslednicah nekdanje Sovjetske zveze.
