Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Prevedla Tina Štrancar; Maribor : Litera, 2019

Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v vzhodnem Berlinu. Izhaja iz  izobraženega rodu, a ko je končala srednjo šolo, se je morala najprej izučiti za praktičen poklic. Pozneje se je začela ukvarjati s teatrologijo, končala pa je študij operne režije. Literarni prvenec Zgodba o starem otroku je izdala leta 1999, vrhunec njenega ustvarjanja pa sestavljajo romani Slovar, Srečišče in večkrat nagrajeni Ob koncu dni. Avtorica spremne besede Neva Šlibar piše, da se slednji navezuje na dvoje življenjepisnih zvrsti: družinsko zgodbo in na ženske fikcionalne biografije, ki zavzemajo skoraj celotno 20. stoletje.

Roman Ob koncu dni je sestavljen iz petih knjig, med katerimi stoji intermezzo. Sledimo zgodbam, variacijam zgodb, ki so se zgodile ali bi se lahko zgodile: rojstvo in nato smrt na različnih krajih, ob različnem času. Predvsem smrt –  s katero se roman tudi začne.

/…/ Gospod je dal, Gospod je vzel, ji je ob robu jame dejala babica. Vendar to ni bilo res, kajti Gospod je vzel veliko več, kot je bilo tam – tudi vse tisto, kar bi otrok lahko postal, je bilo zdaj tam spodaj in bo šlo pod zemljo. Tri prgišča zemlje, in pod zemljo je ležala deklica, ki s šolsko torbo na ramenih teče iz hiše, torba poskakuje gor in dol, medtem ko se ona vse bolj oddaljuje /…/ 

Tempo in slog pisanja se iz knjige v knjigo spreminjata. Na začetku romana je pisanje strukturirano in tekoče, pozneje se skozi stopnjevanje tako imenovanih knjig, v tretji knjigi, prevesi v povsem nerazumljivo branje. Mesto zavzamejo psevdonimi, ki se skrivajo za kratkimi stavki in kraticami oseb.

/…/ Ali je bil tovariš Br. pri V. nekoč srečal tovarišico T.? Ne spomnim se, mogoče. To bi raje priznal kot zanikal. Zakaj bi bilo lahko to mogoče? Kolikor sem slišal, sta se poznala. S., L., M., in O. so tudi bili nekoč tam. Neka švedska novinarka, potem K., Sch., /…/  In tako naprej. Pisanje Jenny Erpenbeck valovi z njeno predanostjo strukturiranju stavkov glasbe. Odseva glasbeni slog, ki se izraža z besednimi vložki, prazninami in literarnimi nadomestki.

Včasih se bralcu zazdi, da prevod ni razumljiv. To ne drži. Marsičesa ni mogoče prevesti, marsikaj je težko prevedljivo. Igranje z besedami je podobno igranju z notami.

V roman Ob koncu dni se je treba zagristi, sicer izgubiš ost. Ko se ustaviš in branje nadaljuješ čez nekaj dni, moraš začeti od začetka. Malce, res malce, vse skupaj spominja mojstrsko delo Raymonda Queneauja Vaje v slogu.

In intermezzo? V prenesenem smislu se pisateljica v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih. Zapisane besede, ki mogoče izhajajo iz resničnega sveta, postajajo manjše ali večje. In včasih jih ni treba izliti na ves svet, da dosežeš svoj intermezzo.

Nives Kovač