Iskanje
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Tina Štrancar; Maribor : Litera, 2019
Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v vzhodnem Berlinu. Izhaja iz izobraženega rodu, a ko je končala srednjo šolo, se je morala najprej izučiti za praktičen poklic. Pozneje se je začela ukvarjati s teatrologijo, končala pa je študij operne režije. Literarni prvenec Zgodba o starem otroku je izdala leta 1999, vrhunec njenega ustvarjanja pa sestavljajo romani Slovar, Srečišče in večkrat nagrajeni Ob koncu dni. Avtorica spremne besede Neva Šlibar piše, da se slednji navezuje na dvoje življenjepisnih zvrsti: družinsko zgodbo in na ženske fikcionalne biografije, ki zavzemajo skoraj celotno 20. stoletje.
Roman Ob koncu dni je sestavljen iz petih knjig, med katerimi stoji intermezzo. Sledimo zgodbam, variacijam zgodb, ki so se zgodile ali bi se lahko zgodile: rojstvo in nato smrt na različnih krajih, ob različnem času. Predvsem smrt – s katero se roman tudi začne.
/…/ Gospod je dal, Gospod je vzel, ji je ob robu jame dejala babica. Vendar to ni bilo res, kajti Gospod je vzel veliko več, kot je bilo tam – tudi vse tisto, kar bi otrok lahko postal, je bilo zdaj tam spodaj in bo šlo pod zemljo. Tri prgišča zemlje, in pod zemljo je ležala deklica, ki s šolsko torbo na ramenih teče iz hiše, torba poskakuje gor in dol, medtem ko se ona vse bolj oddaljuje /…/
Tempo in slog pisanja se iz knjige v knjigo spreminjata. Na začetku romana je pisanje strukturirano in tekoče, pozneje se skozi stopnjevanje tako imenovanih knjig, v tretji knjigi, prevesi v povsem nerazumljivo branje. Mesto zavzamejo psevdonimi, ki se skrivajo za kratkimi stavki in kraticami oseb.
/…/ Ali je bil tovariš Br. pri V. nekoč srečal tovarišico T.? Ne spomnim se, mogoče. To bi raje priznal kot zanikal. Zakaj bi bilo lahko to mogoče? Kolikor sem slišal, sta se poznala. S., L., M., in O. so tudi bili nekoč tam. Neka švedska novinarka, potem K., Sch., /…/ In tako naprej. Pisanje Jenny Erpenbeck valovi z njeno predanostjo strukturiranju stavkov glasbe. Odseva glasbeni slog, ki se izraža z besednimi vložki, prazninami in literarnimi nadomestki.
Včasih se bralcu zazdi, da prevod ni razumljiv. To ne drži. Marsičesa ni mogoče prevesti, marsikaj je težko prevedljivo. Igranje z besedami je podobno igranju z notami.
V roman Ob koncu dni se je treba zagristi, sicer izgubiš ost. Ko se ustaviš in branje nadaljuješ čez nekaj dni, moraš začeti od začetka. Malce, res malce, vse skupaj spominja mojstrsko delo Raymonda Queneauja Vaje v slogu.
In intermezzo? V prenesenem smislu se pisateljica v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih. Zapisane besede, ki mogoče izhajajo iz resničnega sveta, postajajo manjše ali večje. In včasih jih ni treba izliti na ves svet, da dosežeš svoj intermezzo.
Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Tina Štrancar; Maribor : Litera, 2019
Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v vzhodnem Berlinu. Izhaja iz izobraženega rodu, a ko je končala srednjo šolo, se je morala najprej izučiti za praktičen poklic. Pozneje se je začela ukvarjati s teatrologijo, končala pa je študij operne režije. Literarni prvenec Zgodba o starem otroku je izdala leta 1999, vrhunec njenega ustvarjanja pa sestavljajo romani Slovar, Srečišče in večkrat nagrajeni Ob koncu dni. Avtorica spremne besede Neva Šlibar piše, da se slednji navezuje na dvoje življenjepisnih zvrsti: družinsko zgodbo in na ženske fikcionalne biografije, ki zavzemajo skoraj celotno 20. stoletje.
Roman Ob koncu dni je sestavljen iz petih knjig, med katerimi stoji intermezzo. Sledimo zgodbam, variacijam zgodb, ki so se zgodile ali bi se lahko zgodile: rojstvo in nato smrt na različnih krajih, ob različnem času. Predvsem smrt – s katero se roman tudi začne.
/…/ Gospod je dal, Gospod je vzel, ji je ob robu jame dejala babica. Vendar to ni bilo res, kajti Gospod je vzel veliko več, kot je bilo tam – tudi vse tisto, kar bi otrok lahko postal, je bilo zdaj tam spodaj in bo šlo pod zemljo. Tri prgišča zemlje, in pod zemljo je ležala deklica, ki s šolsko torbo na ramenih teče iz hiše, torba poskakuje gor in dol, medtem ko se ona vse bolj oddaljuje /…/
Tempo in slog pisanja se iz knjige v knjigo spreminjata. Na začetku romana je pisanje strukturirano in tekoče, pozneje se skozi stopnjevanje tako imenovanih knjig, v tretji knjigi, prevesi v povsem nerazumljivo branje. Mesto zavzamejo psevdonimi, ki se skrivajo za kratkimi stavki in kraticami oseb.
/…/ Ali je bil tovariš Br. pri V. nekoč srečal tovarišico T.? Ne spomnim se, mogoče. To bi raje priznal kot zanikal. Zakaj bi bilo lahko to mogoče? Kolikor sem slišal, sta se poznala. S., L., M., in O. so tudi bili nekoč tam. Neka švedska novinarka, potem K., Sch., /…/ In tako naprej. Pisanje Jenny Erpenbeck valovi z njeno predanostjo strukturiranju stavkov glasbe. Odseva glasbeni slog, ki se izraža z besednimi vložki, prazninami in literarnimi nadomestki.
Včasih se bralcu zazdi, da prevod ni razumljiv. To ne drži. Marsičesa ni mogoče prevesti, marsikaj je težko prevedljivo. Igranje z besedami je podobno igranju z notami.
V roman Ob koncu dni se je treba zagristi, sicer izgubiš ost. Ko se ustaviš in branje nadaljuješ čez nekaj dni, moraš začeti od začetka. Malce, res malce, vse skupaj spominja mojstrsko delo Raymonda Queneauja Vaje v slogu.
In intermezzo? V prenesenem smislu se pisateljica v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih. Zapisane besede, ki mogoče izhajajo iz resničnega sveta, postajajo manjše ali večje. In včasih jih ni treba izliti na ves svet, da dosežeš svoj intermezzo.
Piše: Klemen Golner Prebral: Renato Horvat Dan po tem, ko so podelili nagrade na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila recital Grigorija Sokolova (2. marec 2026): še en izjemen pianistični dogodek, ki je 9. Zimski festival in slovensko prestolnico spremenil v središče klavirskih navdušencev. Sokolov je koncertant legendarnih proporcij. Njegov ugled temelji na globoki umetniški integriteti, podprti z izjemno tonsko in nasploh obrtno močjo, ki ne peša kljub pianistovim 75-im letom. Za Ljubljano je izbral dve veliki sonati, kar je napovedovalo izrazito kontemplativen klavirski večer, obrnjen k velikim strukturam, stališčem, ki se izrazijo skozi razsežnosti glasbenega dela in zahtevajo brezhibno pozornost in vpletenost tako izvajalca kot poslušalcev. Primerno pridušena svetloba razprodane Gallusove dvorane je pričakala velikega pianista, ki je z natančno odmerjenimi koraki in s kratkim poklonom poosebljal osredotočenost na glasbeno potovanje, pred katerim je bil. Kot domala vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov izjemen, njemu lasten ton. Na tipke se spušča z visoke klopi. Širok, zveneč ton – vzdignjen nad subjektivnost – je skoraj metafizičen; nikoli kot posledica dražljajev, nikoli kot odziv telesa ali kaprica sluha. Ton Sokolova je skoraj uniformiran, v službi glasbenega in hkrati ključ do umetnosti, ki nas popelje onkraj zvočne zavese. Struktura sama v glasbi nikoli ne more biti ozvočena, se pa lahko uresniči skozi zvok, a le temu redko uspe, da je ne utopi v svojem mediju. Tega se Sokolov dobro zaveda. Njegova interpretacija Beethovnove Velike sonate op. 7 in Schubertove poslednje sonate D. 960 ni temeljila na dramatskem kontrastu posameznih stavkov in tem. Prevladoval je občutek, da pianist teži k zbliževanju tematik in izraza, k velikemu loku in skoraj nezemeljski zvočni distanci. Tam, kjer bi se lahko pomudil ob lirični lepoti, je gledal naprej in se hkrati ni dal spodnesti močnim tragičnim krikom pri Schubertu ter Beethovnovi samozavestni moči. Beethovnove Bagatele op. 133 na koncu prvega dela in šest dodatkov, s katerimi je Grigorij Sokolov sklenil recital, so bili pod vplivom velikih sonat. V zadnjem dodatku – Silotijevi priredbi Bachovega preludija, smo lahko zaslišali pianistov osebni vzdih, medtem ko je duh izvedbe recitala tiho priplaval za nami dolgo po tem, ko smo že zapustili koncertno dvorano.
4 min • 11. 03. 2026
Slovensko narodno gledališče Maribor je na domačem odru predstavilo svetovno premiero novega dramskega baleta Tramvaj Poželenje v režiji in koreografiji Valentine Turcu. Uprizoritev po motivih znamenite drame Tennesseeja Williamsa je nastala v koprodukciji Baleta SNG Maribor in Baleta Grške nacionalne opere iz Aten, kjer bo po mariborskih ponovitvah doživela tudi svojo atensko uprizoritev. Valentina Turcu eno najbolj znanih zgodb ameriške dramatike 20. stoletja – zgodbo o iluziji, poželenju in razpadu sveta – prevaja v izrazito psihološko in čustveno nabito plesno pripoved. Svetovno prvo izvedbo baleta je domače občinstvo nagradilo z dolgim aplavzom in stoječimi ovacijami. Predstavo recenzira Katja Ogrin.
7 min • 11. 03. 2026
V Veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica je v 9. marca potekal 6. koncert letošnje sezone Glasbenega abonmaja. Klavirski recital je izvedel Zoltán Fejérvári in se dotaknil občinstva z virtuoznostjo, skromnostjo in predanostjo čisti tonski umetnosti. Prispevek je pripravila Simona Moličnik
4 min • 11. 03. 2026
Piše: Sara Bartha Rijavec Bere: Bernard Stramič 4. marca so v uršulinski cerkvi Svete Trojice v Ljubljani, v sklopu tamkajšnjega Sakralnega abonmaja, prisluhnili čudovitemu baročnemu naboru skladb v izvedbah zasedbe Mittelvox Ensemble in baročnega Konsorta Mittelvox. Koncert je zvenel pod vodstvom dirigentke Mateje Černic.
10 min • 11. 03. 2026
5. marca je bil na sporedu prvi od dveh koncertnih večerov filharmoničnega cikla Same mogočne skladbe, poimenovan "Asketsko". Ob Orkestru Slovenske filharmonije je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot solistka nastopila mednarodno priznana mezzosopranistka Barbara Kozélj, nastopajoče pa je vodil mladi, perspektivni dirigent Joel Sandelson. Spored: Slavko Osterc, Religioso iz Suite za orkester Gustav Mahler, Pesmi za umrlimi otroki Anton Bruckner, Simfonija št. 4 v E-duru, "Romantična"
3 min • 11. 03. 2026
