Iskanje
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2018
Bina Štampe-Žmavc je s presenetljivim številom izdanih knjig, predvsem pesmi in pravljic za otroke, že od začetka devetdesetih let odmevno navzoča v slovenski mladinski književnosti. Pesnica se ne trudi, da bi bila všečna in zabavna, vendar ji z iskrenim vračanjem k otroku v sebi, z bogato domišljijo in z upesnjevanjem najglobljih plasti življenja v izbranem pesniškem jeziku vse to uspeva. Njena pravljična pripoved je gotovo izjemna tudi zaradi humorja, ki pa se nikoli ne razrašča v strupen cinizem.
Bina Štampe Žmavc je že sama poudarila, da med poezijo za otroke in za odrasle ni bistvene razlike. Tudi zbirka Nabiralka samot govori o povezanosti z drugimi bitji, živalmi in rastlinami, zazira se v vesoljski red, razmišlja o mitoloških in zgodovinsko izpričanih pojavih, o posameznikih in njihovi samotnosti med ljudmi. To niso splošne pesmi o naravi, ampak o medsebojni povezavi s sobitji, zlasti z mačkami:
Neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti.
Mačke predejo dvojino samot … Hranim zate zgodbo o mački … Mačke čakajo, da prideš, pravi W. Szimborska … Držim te za šapo ali me ti …
Pesem Con anima pričara samotno minevanje zasnežene silvestrske noči:
Tišina je trajala in trajala
v nepremičnosti, s katero sva
z mačko zrli skozi okno …
Štejejo le razdalje bližine.
V pesmih v bolj epizodnih vlogah nastopajo tudi druge živali. V Elegiji ptice zadrhti tožba žalosti ob katastrofah po svetu, kot so napad na Hirošimo in Nagasaki, groza Černobila, trpka, granitna vdanost Fukušime in globoka žalost oceanov.
Pesnica ljudi ne idealizira, saj se srečuje s posamezniki in skupinami, ki so zaverovani vase in pri vseh drugih najdejo le napake. Simbol zlobe so že tradicionalno vrane. Pavi, poosebljena sebičnost, so vedno nezadovoljni z vsem, kar jih obdaja, saj je njihova maksima nasprotna Minattijevi – »Nikogar ni treba imeti rad.«
V neusahljivem vrelcu lastne ustvarjalnosti se pesnica Bina Štampe Žmavc čudi strašni lakoti starcev, ki za trenutek nekdanje slave skušajo nenehno uveljavljati in podaljševati svojo veljavo in prisotnost, čeprav za že davno porabljene misli. Ironično govori o tem tudi pesem Bardi:
Brezobzirni bardi
gojijo menda
poezijo v zabojčkih
gensko spremenjenih marjetic.
Občutje enosti z rastlinskim svetom izpovedujejo pesmi Posvetitev zvončka, Lipa in Misterij šumenja. Silovit napor drobnega zvončka, preden se iz zmrzle zemlje prebije na površje in požene cvet, je podoba volje in ustvarjalnosti. Lipa s svojim cvetočim obiljem premaga zlohotne vrane, ki morajo sprejeti poraz pod težo sladkega bremena lepote. Šumenje hrastovega gozda in nepokošenih trav se oglaša v vseh odtenkih daljše pesnitve, kot v simfoniji: od pianissima do fortissima med divjanjem nevihte:
Gaji. Hrastovi gaji.
Šumeli deklici, ki je dan za dnem
tekla po ozki gazi razmaknjenega
šumenja
in tam pustila
birmani madež
beline.
Uzrla šumenje sveta.
Bližina med ljudmi je le navidezna, tudi dvojica za kavarniško mizo si v medsebojni odtujenosti nima česa povedati.
Nezdružljiva,
vsak v svoji kuverti,
kamor ju je odložil
čas.
Kavarna s pesnikom je dolgočasna scena za pogovor, v medsebojnem molku je slišati le prazne, neprijazne besede. Pesnica je to ponazorila s slikovitim neologizmom:
Vranajo, vranajo,
kot črnorepne ptičje prikazni na žici.
Občutja samote se razživijo ob razmišljanju o mitskih in drugih literarnih junakih: o Penelopinem čakanju, o smislu vase zaljubljenega Narcisa, pesnikovem videnju Romea in Julije. Celo umetnina se lahko rodi iz sebičnosti:
Nisi ju ljubil neskončno, pesnik,
sebe si ljubil bolj.
Zasegel si čas njune ljubezni
in ga prištel k svojemu.
Kljub skepsi in prizadetosti pesnica verjame v smiselnost ustvarjanja in umetnosti, naj bo to veličastna stara freska Rubljova, Prevertov verz ali vizija baleta Nižinskega, ki izginja v razkošju trenutka, in »princesa sodobnega plesa« Pina Bausch, s plesalci, ki odhajajo nekam v onostranstvo.
Nagovor morebitnemu stvarniku v pesmi Nomotet priznava, da je svet res krivičen in narava oskrunjena. Zakonodajalcu, če je, očita, da je ledeno brezbrižen do svojega stvarstva in neobčutljiv za lepoto, ki se kaže v drobnih stvareh in bežnih trenutkih, ko je pomlad na vrtu in lastovke zebe od sreče. Jablane se razcvetajo, zgodba o mački, ki je jokala za golobi, pa še čaka.
Zbirka Nabiralka samot ni urejena po tematskih sklopih ali ciklih, pesmi se vrstijo v toku, ki ga povezuje in spremlja stalnica, doživetje samote.
Poezija nabiralke samot je svojska, subtilna, pot do njene globine je zahtevna. S pretanjenim pesniškim jezikom, odtenki občutij, presenetljivo metaforiko – cvrket ptic bo skakljal po belini … zelene lune drevja … kombajni, ki so zložno želi valovito milino makov … nebotičniki se pospešeno dotikajo sanj – Bina Štampe Žmavc vrača pesem v intimen, magično privzdignjen svet prave poezije.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Sanje, 2018
Bina Štampe-Žmavc je s presenetljivim številom izdanih knjig, predvsem pesmi in pravljic za otroke, že od začetka devetdesetih let odmevno navzoča v slovenski mladinski književnosti. Pesnica se ne trudi, da bi bila všečna in zabavna, vendar ji z iskrenim vračanjem k otroku v sebi, z bogato domišljijo in z upesnjevanjem najglobljih plasti življenja v izbranem pesniškem jeziku vse to uspeva. Njena pravljična pripoved je gotovo izjemna tudi zaradi humorja, ki pa se nikoli ne razrašča v strupen cinizem.
Bina Štampe Žmavc je že sama poudarila, da med poezijo za otroke in za odrasle ni bistvene razlike. Tudi zbirka Nabiralka samot govori o povezanosti z drugimi bitji, živalmi in rastlinami, zazira se v vesoljski red, razmišlja o mitoloških in zgodovinsko izpričanih pojavih, o posameznikih in njihovi samotnosti med ljudmi. To niso splošne pesmi o naravi, ampak o medsebojni povezavi s sobitji, zlasti z mačkami:
Neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti.
Mačke predejo dvojino samot … Hranim zate zgodbo o mački … Mačke čakajo, da prideš, pravi W. Szimborska … Držim te za šapo ali me ti …
Pesem Con anima pričara samotno minevanje zasnežene silvestrske noči:
Tišina je trajala in trajala
v nepremičnosti, s katero sva
z mačko zrli skozi okno …
Štejejo le razdalje bližine.
V pesmih v bolj epizodnih vlogah nastopajo tudi druge živali. V Elegiji ptice zadrhti tožba žalosti ob katastrofah po svetu, kot so napad na Hirošimo in Nagasaki, groza Černobila, trpka, granitna vdanost Fukušime in globoka žalost oceanov.
Pesnica ljudi ne idealizira, saj se srečuje s posamezniki in skupinami, ki so zaverovani vase in pri vseh drugih najdejo le napake. Simbol zlobe so že tradicionalno vrane. Pavi, poosebljena sebičnost, so vedno nezadovoljni z vsem, kar jih obdaja, saj je njihova maksima nasprotna Minattijevi – »Nikogar ni treba imeti rad.«
V neusahljivem vrelcu lastne ustvarjalnosti se pesnica Bina Štampe Žmavc čudi strašni lakoti starcev, ki za trenutek nekdanje slave skušajo nenehno uveljavljati in podaljševati svojo veljavo in prisotnost, čeprav za že davno porabljene misli. Ironično govori o tem tudi pesem Bardi:
Brezobzirni bardi
gojijo menda
poezijo v zabojčkih
gensko spremenjenih marjetic.
Občutje enosti z rastlinskim svetom izpovedujejo pesmi Posvetitev zvončka, Lipa in Misterij šumenja. Silovit napor drobnega zvončka, preden se iz zmrzle zemlje prebije na površje in požene cvet, je podoba volje in ustvarjalnosti. Lipa s svojim cvetočim obiljem premaga zlohotne vrane, ki morajo sprejeti poraz pod težo sladkega bremena lepote. Šumenje hrastovega gozda in nepokošenih trav se oglaša v vseh odtenkih daljše pesnitve, kot v simfoniji: od pianissima do fortissima med divjanjem nevihte:
Gaji. Hrastovi gaji.
Šumeli deklici, ki je dan za dnem
tekla po ozki gazi razmaknjenega
šumenja
in tam pustila
birmani madež
beline.
Uzrla šumenje sveta.
Bližina med ljudmi je le navidezna, tudi dvojica za kavarniško mizo si v medsebojni odtujenosti nima česa povedati.
Nezdružljiva,
vsak v svoji kuverti,
kamor ju je odložil
čas.
Kavarna s pesnikom je dolgočasna scena za pogovor, v medsebojnem molku je slišati le prazne, neprijazne besede. Pesnica je to ponazorila s slikovitim neologizmom:
Vranajo, vranajo,
kot črnorepne ptičje prikazni na žici.
Občutja samote se razživijo ob razmišljanju o mitskih in drugih literarnih junakih: o Penelopinem čakanju, o smislu vase zaljubljenega Narcisa, pesnikovem videnju Romea in Julije. Celo umetnina se lahko rodi iz sebičnosti:
Nisi ju ljubil neskončno, pesnik,
sebe si ljubil bolj.
Zasegel si čas njune ljubezni
in ga prištel k svojemu.
Kljub skepsi in prizadetosti pesnica verjame v smiselnost ustvarjanja in umetnosti, naj bo to veličastna stara freska Rubljova, Prevertov verz ali vizija baleta Nižinskega, ki izginja v razkošju trenutka, in »princesa sodobnega plesa« Pina Bausch, s plesalci, ki odhajajo nekam v onostranstvo.
Nagovor morebitnemu stvarniku v pesmi Nomotet priznava, da je svet res krivičen in narava oskrunjena. Zakonodajalcu, če je, očita, da je ledeno brezbrižen do svojega stvarstva in neobčutljiv za lepoto, ki se kaže v drobnih stvareh in bežnih trenutkih, ko je pomlad na vrtu in lastovke zebe od sreče. Jablane se razcvetajo, zgodba o mački, ki je jokala za golobi, pa še čaka.
Zbirka Nabiralka samot ni urejena po tematskih sklopih ali ciklih, pesmi se vrstijo v toku, ki ga povezuje in spremlja stalnica, doživetje samote.
Poezija nabiralke samot je svojska, subtilna, pot do njene globine je zahtevna. S pretanjenim pesniškim jezikom, odtenki občutij, presenetljivo metaforiko – cvrket ptic bo skakljal po belini … zelene lune drevja … kombajni, ki so zložno želi valovito milino makov … nebotičniki se pospešeno dotikajo sanj – Bina Štampe Žmavc vrača pesem v intimen, magično privzdignjen svet prave poezije.
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
4 min • 16. 02. 2026
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
8 min • 16. 02. 2026
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
6 min • 16. 02. 2026
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
1 min • 15. 02. 2026
Lutkovno gledališče Ljubljana, 12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars,13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si
1 min • 13. 02. 2026
