Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere: Alenka Resman Langus
Ljubljana : Modrijan, 2018
Po pred skoraj desetletjem izdanem romanesknem prvencu Štiri Sneguljčice in Palček je novinar, publicist in pisatelj Roman Rozina izdal še štiri romane: Galerija na izviru Sončne ulice (2010), Štirje v vrsti (2012), z nagrado modra ptica ovenčan Županski kandidat Gams (2014) ter Zločin in ljubezen (2016). Za slednjega in za Galerijo na izviru Sončne ulice je bil nominiran za kresnika. Je tudi avtor novele Relativnosten triptih z vrtnico (2010) in kratkozgodbarske zbirke Šumijo besede domače (2011).
V pripovedi Kolo sreče – po formalnih kriterijih je delo z ozirom na dolžino bližje noveli kot romanu – Roman Rozina problematizira podobne teme kot v nekaterih prejšnjih delih, a z novimi poudarki in drugačnimi zaključki. Ti so še bolj mnogoznačni in še bolj odprti. Osrednjo pripovedno nit svojih del večkrat naplete okrog povprečnega ali obrobnega posameznika, naveličanega pasivnega, »nevidnega« življenja, ki želi izstopiti iz anonimnosti in se izkazati z nadarjenostjo in sposobnostjo, za kateri verjame, da ju ima. Pri tem gre bodisi za umetniško ali politično področje. V svoji naivni, skoraj že arhaični zaverovanosti v univerzalno dobro sveta in človeka v njem, v pravičnost in ljubezen večkrat trči ob trpko realnost, ki jo poganjajo samosvoji mehanizmi.
Dogajanje v Rozinovem prejšnjem romanu Zločin in ljubezen je poganjala kapitalska logika založništva, ki ne izbira sredstev in se ne meni za človekovo notranjost, za njegova čustva, hrepenenje in bolečino. Nasprotno pa se Kolo sreče vrti prav zaradi zavedanja, da so želje in potrebe »malega« človeka pomembnejše kot dobičkonosni kapital. Namesto temačne neperspektivnosti, kamor se je iztekel prejšnji roman, je Rozina kot nekakšen literarni dolg tokrat osnovno linijo z vsemi priveski zasukal v bolj optimistične vode, kjer dobro ponovno zmaga in kjer je človek človeku človek. Pri tem poudarja že skoraj sentimentalno floskulo o pomembnosti in dragocenosti knjig ter njihovi moči spreminjanja življenj, pa naj gre za brezimnega uradnika Joséja, ki se na pragu zrelosti odloči napisati knjigo, jo tudi napiše in izda, za pesniški navdih čakajočega v bukvarni zaposlenega Salmana, zaznamovanega z »bogastvom knjig in materialnim pomanjkanjem kot nujno sestavino za pesniško zorenje«, za osemdesetletno Bohumilo, ki ji dvori precej mlajši odvetnik ali pa za prelestno Gabrielo, ki po spletu bizarnih okoliščin končno najde iskani odsev povsem nove barve. V Gabrieli je, predvsem s kritikom Orhanom, najti odsev nedosegljive Marije iz Galerije na izviru Sončne ulice, pri čemer se večno hrepenenje treh galeristov tako ali drugače razliva domala čez vse protagoniste Kolesa sreče. Z osnovnim vodilom pripovedi, vero v dobro sveta in resnico pa se pisatelj navezuje na roman Štirje v vrsti.
Psihologizacija likov z njihovimi notranjimi dilemami vred ter nepredvidljivi zgodbeni zasuki se skozi prepoznavno zgoščen, a tekoč, obvladan in zadržan avtorski slog izteče v inteligentno zafrkljivo pripoved s številnimi drobnimi tematskimi odvodi, ki so čvrsto sprijeti z osrednjo idejno linijo. V njej ob osebnih tragikomičnih zgodbah oziroma nraveh ne manjka globljih, univerzalnih (eksistencialnih) uvidov ali vsaj namigov nanje.
Razen prepoznavnih imen vseh protagonistov, ki merijo na znane književnike svetovne literature – pri čemer sta Gabrijela in Bohumila ženski izvedenki pisateljev – dela Kolo sreče ni mogoče brati brez uvida satiričnega namiga na realno stanje v umetnosti in kulturi. Delo in položaj literarnega kritika Orhana se na primer odstira iz več zornih kotov, prav tako možnost izdajanja prvencev, pa uborna finančna vrednost umetniškega dela in še kaj. A tudi ta kritika je sprijeta v burleskni preplet zgodb, ki jih z natančno dramaturško zgradbo izpeljana naključja poganjajo v zadovoljitev želja.
