Zadnja Mozartova opera zadovolji še tako izbirčnega sladokusca.
Drzna vizija priznanega angleška režiserja Simona McBurneyja vključuje projekcije, zvočne učinke, glasbenike, ki so na odru in vidni občinstvu ter akrobatiko, vse z namenom, da bi se prilagodil spektaklu in drami Mozartove pravljice. Takole razmišlja o konceptu: "Ko smo se lotili celotnega projekta, smo razmišljali, kako bi lahko ustvarili občutek navdušenja, ki ga je občinstvo moralo imeti, ko je Mozart napisal to opero. Zato smo najprej pomislili, da bi morda morali poustvariti gledališče iz 18. stoletja znotraj sodobnega gledališča [...]. Zamisel smo na koncu opustili. Kljub temu pa je zamisel o gledališču znotraj gledališča prisotna, saj lahko vidite vse, kar počnemo. [...] Čarobna piščal je nastala v času velike družbene nestabilnosti [...] in ponuja odgovore – če lahko spremenimo svoje vedenje in razmišljanje, lahko ustvarimo boljši svet. Potihoma verjamem, da je to Mozartu uspelo z glasbo – piščal in zvončki so spremenili ljudi. Morda bodo današnji obiskovalci, ko bodo zapustili gledališče, na svet gledali na novo."
Kraljica noči (Kathryn Lewek), prej dobra vila, je postala negativna vladarica teme; s svojo arijo maščevanja je značilna predstavnica italijanske opere serie. Sarastro (Stephen Milling) v svojih dveh monumentalnih arijah spominja na privzdignjene drame reformatorja Glucka; v arijah in duetu Pamine (Erin Morley) in Tamina (Lawrence Brownlee) je Mozart dunajski sentiment in avstrijsko melodiko idealno združil z italijansko kantileno, končno pa sta tu še Papageno (Thomas Oliemans) in Papagena (Ashley Emerson), vesela potomca italijanske opere buffe, ki pa se jima pozna, da sta doma z Dunaja. Zbor in orkester Metropolitanske opere vodi Nathalie Stutzmann.
