Na prav posebnem koncertu bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila prav posebna zasedba - razširjeni pihalni orkester, sestavljen iz petinsedemdesetih glasbenikov petih ljubljanskih poklicnih orkestrov ter povabljenih gostujočih izvajalcev iz Belgije, Škotske, Nemčije in Japonske, ki bodo igrali na več kot šestdeset različnih glasbil, vsaj dve bosta na koncertnem odru sploh prvič do zdaj, med drugimi tudi največji saksofon na svetu, ki v višino meri 2,74 metra in ga lahko igra le en glasbenik. Na koncertu bosta premierno predstavljeni novi deli Simfonija št. 5, imenovana Sedem trobent apokalipse Igorja Krivokapiča in skladba Colores Jana Van der Roosta, dirigiral bo Miha Rogina.Skladatelj Igor Krivokapič svoje življenje posveča strasti do redkeje izvajanih, morda celo pozabljenih glasbil, še zlasti pihal in trobil, ter njihovemu obujanju in vključevanju v aktivno izvajalsko prakso z novonastalimi deli, nastalimi pretežno za pihalni orkester oziroma druge podobne zasedbe. V partituro Pete simfonije Sedem trobent apokalipse je tako v želji po iskanju novih zvočnih in izraznih možnosti vključil tudi nekatera redko izvajana glasbila, kot so oktobas, subkontrabasovska flavta, kontrabasovska trobenta, subkontrabasovski saksofon in tako naprej… Ustvarjalni navdih za Sedem trobent apokalipse je iskal v dogodkih današnjega in polpreteklega časa, pa tudi v Razodetju, sklepni knjigi nove zaveze svetega pisma.
"Izjemni, brez pretiravanja lahko rečem tudi strašni časi zahtevajo izjemna, celo strašna izrazna sredstva in tega se ob snovanju zvočne izpovedi nisem niti najmanj branil. Tako sem uporabil bodisi povsem nove zvočne medije akustične glasbe (nekaj sem jih celo še sam zasnoval) bodisi sem se poslužil malokrat slišanih iz zakladnice zadnjega četrt tisočletja izumljanja v iskanju popolnega zvoka. A vse to nikakor ne v imenu ekstravagance, ekshibicionizma, ekskluzivnosti, kaj šele kakšnega freak showa, temveč izrecno z namenom umetniške izpovedi kot najbolj prodorno jasne zrcalne slike našega časa. Simfonija št. 5 Sedem trobent apokalipse je oblikovno morda na prvo žogo običajna programska simfonija, ki se poslužuje Berliozovega načela Idée fixe ter si je za navdih izposodila tudi biblično besedilo Janezovega razodetja, zakaj nagovor tega pretečega in zloslutnega sklepa Svetega pisma je nad časom, celo nad delitvijo med verujoče in nevernike, a je ob tem tudi še vse kaj več." Igor Krivokapič
Flamski dirigent in skladatelj je eden najpomembnejših sodobnih glasbenih ustvarjalcev glasbe za pihalne orkestre, brass bande, fanfarske orkestre in druge podobne pihalno-trobilske sestave. Novo delo je pri skladatelju naročil koncertni pihalni orkester Akademije mesta Maasmechelen, ki leži na skrajnem severovzhodu Belgije. "Colores v španščini pomeni barve. In barve so bistvo te skladbe. Glasbene barve, odtenki, slikovitost zvena, mehki in ostri barvni toni, zvočni učinki. Gre za nadvse abstraktno skladbo: onkraj zgodbe, scenarija ali kakršnega koli programskega navdiha. Celota izzveni z impresivnim sklepom v različnih pogledih zahtevne glasbene kompozicije. Ne samo da predvideva obsežen instrumentarij, v središče pozornosti postavlja tudi vsako sekcijo pihalnega orkestra: ustrezna izvedba tega dela zahteva zrel in zelo usposobljen ansambel. Izjemno je videti in slišati redka glasbila, kot so kontrabasovska flavta, subkontrabasovski saksofon, kontrabasovska trobenta ali oktobas – da ne omenjamo družine helikonov, ki je v tem velikem delu v celoti zastopana." Jan Van der Roost.
Iskanje
