Dvoboj z zmajem obvezni del vseh domišljijskih in bajeslovnih svetov: pošastnost proti moči, živalskost proti človeškemu razumu. Vendar ta prek stika s tujostjo nestvora lahko prejme usodno darilo. Zlato, dragulje ali v Siegfriedovem primeru dar razumevanja živalske govorice in neranljivost, če se okopa v krvi pošasti. Prav zmaja Fafnerja, velikana, ki je v Wagnerjevem Siegfriedu skupaj s svojim bratom Fasoltom sezidal bivališče bogov Valhalo, srečamo na samem uvodu Zahodnih zmajev, 7. oddaje ciklusa Na krilih pesmi – sprehodi po svetu domišljije s Carlom de Incontrero. V nadaljevanju osvetljujemo najstarejši zahodni mit o zmajih, zgodbo o Tifonu, čigar telo je imelo človeške in živalske poteze in se je končalo v klobčiču kač; če je razprostrl roke, je dosegel konce sveta. Njegova oslovska glava je segla do zvezd, ko pa je razprl velikanska krila, je sonce potemnelo in s plamenečimi očmi je sežigal vse okoli sebe in iz ust bljuval razbeljene kamne. Po starogrški legendi se je z zmajem prvi spopadel bajeslovni ustanovitelj Teb Kadmos, za njim pa tudi Herkul, Jazon in Belerofont. Legendo o Kadmosu in Belerofontu sta v svojih opernih delih predstavila tudi Jean-Baptiste Lully in Josef Mysliveček, med tem ko večni boj med silami dobrega in zla, ki ga ponazarja boj med nadangelom Mihaelom in kačo s sedmerimi glavami izjemno živo ponazarja odlomek skladbe Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Iskanje
