Dva Beethovnova klavirska koncerta - št. 2 v B-duru in št. 4 v G-duru - sta nemški pianist in dirigent Alexander Lonquich in Münchenski komorni orkester izvedla 1. oktobra v Velikem studiu Severnonemškega radia v Hannovru v sklopu tamkajšnjega glasbenega festivala Spodnjesaški glasbeni dnevi.
Koncertu za klavir št. 2 v B-duru op. 19 je kronološko pravzaprav nastal kot njegov prvi koncert. Skladatelj ga je po Mozartovih in Haydnovih zgledih ustvarjal v letih od 1787 do 1789, a ga je v naslednjem desetletju še nekajkrat revidiral. Koncert je svojo dokončno obliko dobil leta 1801, ko je bil tudi prvič natisnjen in izdan. Beethoven se je z njim po selitvi iz Bonna na Dunaj želel uveljaviti kot solist in skladatelj. Leta 1795 je z njim debitiral kot koncertni pianist v dunajskem gledališču Burgtheater, a kljub temu o koncertu, podobno kot o mnogih drugih svojih skladbah, ni imel najboljšega mnenja. Pred izdajo je tako založniku Hoffmeistru zaupal, da »to delo zares ne sodi med njegova najboljša, kljub temu pa se z izdajo ne bo nihče osramotil«.
Klavirski koncert št. 4 v G-duru je bil zadnji, ki ga je Beethoven napisal zase kot solista pri klavirju. Prvič so ga izvedli v zasebnem krogu na domu skladateljevega mecena Lobkowitza, prvo javno izvedbo pa je delo doživelo na znamenitem maratonskem koncertu v dneh pred božičem leta 1808 na Dunaju. To je bil štiri ure trajajoč koncert oziroma glasbena Akademija, kot so tovrstne dogodke označevali na začetku 19. stoletja, ki jo je Beethoven pripravil 22. decembra 1808 v gledališču Theater an der Wien. Kritik časnika Allgemeine musikalische Zeitung je o delu zapisal, da je »najbolj občudovanja vreden, edinstven, umetelen in kompleksen izmed vseh skladateljevih koncertov«.
Iskanje
