"Moj čas pride po moji smrti," je Zemlinski zapisal nekoč. Lahko pa bi dodali, da njegov čas šele prihaja, saj se njegova glasba, tudi številni samospevi, po koncu druge svetovne vojne dolgo časa skoraj ni izvajala. Razloge za to lahko iščemo v duhu časa, ki je od umetnikov zahteval predvsem novosti, prekinitve s starim ter eksperimentiranje. Zemlinski se za popoln prelom z ustaljenim načinom komponiranja ni odločil in danes velja za predstavnika visoke ekspresionistične zadnje faze tonalne glasbe, ki jo je obogatil z nadvse senzibilno uporabo orkestra in zvočno izrabo instrumentarija.
V simfonično preobleko je večkrat odel tudi svoje samospeve oz. pesmi.
Iskanje
