Skladatelj iz Teksasa Bret Newton je v svoji Drugi simfoniji s podnaslovom Gozd sanj (Forest of Dreams) sledil maksimi velikega Wolfganga von Goetheja, ki je zapisal takole: »Ne sanjaj malih sanj, ker té ne ganejo človeških src.« Skoraj 50 minut dolgo delo, ki, strogo formalno gledano, bolj deli naziv simfonija s kakšno Alpsko simfonijo Richarda Straussa – je torej že v svojem jedru izjemno obširna simfonična pesnitev, katere program je sanjsko potovanje skozi življenje in ki se izvaja brez prekinitve, čeprav je notranje členjena na odseke, ki jim je dal naslove: Introdukcija, Sanje o nedolžnosti, Prvi interludij, Sanje o naravi, Sanje o letenju, Drugi interludij, Sanje o ljubezni, Sanje o vojni, Tretji interludij in še sklepni – Sanje o smrti.
Posebnost skladbe je zagotovo poustvarjalno telo, ki ga izvaja. Nasprotno pričakovanju, da bo ta vloga kot pri Straussu recimo zaupana poznoromantičnemu velikemu simfoničnemu orkestru, je Bret izbral prav posebno in edinstveno zasedbo godbe na pihala. V njej ob dvainpetdesetih različnih pihalih in trobilih igrata pridruženi celotni sekciji violončelov in kontrabasov ter klavirja, čeleste in harf, zraven pa še orjaški tolkalni ansambel z devetimi tolkalci, ki igrajo kar na enaintrideset različnih tolkal.
Iskanje
