Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.


1. 7. 2022

Zdi se, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati

Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš


24. 6. 2022

Matjaž Počivavšek: "V trenutku, ko bi se lahko zgodba začela, skušam pripoved skulpture ustaviti"

Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO


17. 6. 2022

Ferdinand Šerbelj: "Do konca 19. stoletja je kopija likovnega dela imela skoraj enako vrednost kot original"

Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija


10. 6. 2022

Umetnost dviguje glavo in nam da dostojanstvo, sicer ni umetnost

Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars


3. 6. 2022

Tina Dobrajc: "Emblemi tradicije me fascinirajo, a se mi zdijo tudi okoreli in zatohli"

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno


27. 5. 2022

Piera Ravnikar: "Vsi mi se moramo potruditi še trikrat bolj kot nekdo, ki ima galerijo v Parizu ali Londonu"

Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv


20. 5. 2022

Alfred Kubin in podobe sanj, travm, podzavesti

Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."


13. 5. 2022

Kateryna Iakovlenko: "Umetnost je tudi način razmišljanja o prihodnosti, ko razmišljaš o prihodnosti, pa se upiraš vojni, ki želi to prihodnost uničiti"

"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova


6. 5. 2022

Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega bienala o političnosti nadrealizma

Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.


29. 4. 2022

Izven okvirja. Umetnost tridesetih let

Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose


22. 4. 2022

Marko Jakše - Brez gospodarja

»Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.


15. 4. 2022

Štirje mostovi EPK Novi sad

Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad


8. 4. 2022

Laibach: "Mi smo siti umetnosti, mislimo, da je precenjena"

Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen


1. 4. 2022

Pošasti so ljudje

Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.


25. 3. 2022

Diébédo Francis Kéré: "Svet govori, da bo pomagal Afriki, a Afričanom pri tem nihče ne da besede"

"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA


18. 3. 2022

David Nez, umetnik, ki ga že vse od časov skupine OHO spremlja posluh za naravo in starodavna ezoterična znanja

V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18


11. 3. 2022

Jasmina Cibic raziskuje strategije grajenja nacionalne kulture

Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.


4. 3. 2022

Valerie Wolf Gang: Čudoviti obraz umetne inteligence

Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series


25. 2. 2022

Anton Nowak, manj znani slikar, ki je bil med ustanovnimi člani dunajske secesije

V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije


18. 2. 2022

Marko Brecelj in njegova Prešerna posprava v galeriji Vžigalica

Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt