Iskanje
28 min • 02. 05. 2025
28 min • 02. 05. 2025
V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih.
Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega.
Foto: Žiga Bratoš
V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih.
Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega.
Foto: Žiga Bratoš
Spreminjajoči se, živi zemljevid svetlobe - tako Sandi Červek razume svoje slike, o katerih lahko preberemo tudi, da zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem. "Z najbolj zahtevno samoomejitvijo na uporabo ene same barve je ustvaril navdušujoč obsežen opus nefiguralnih podob, ki se v ničemer ne ponavljajo, ampak slikarsko pronicajo v prostore kozmičnih in duhovnih razsežnosti" pa piše v utemeljitvi nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko dela, ki jo je prejel letos. Umetnik je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, tedaj je nastal tudi pogovor o njegovem delu.
28 min • 10. 04. 2026
Barva zahteva od slikarja psihološki napor; ko je ni več v njem, je ni več na platnu, pravi umetnik Oto Rimele, ki se trenutno s pregledno razstavo Od rdeče do rdeče predstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Pod vodstvom kustosa Marka Košnika se v njej na novo sprašuje o pomenu rdeče barve v okviru razvoja svojega likovnega izraza od dvodimenzionalne površine k sliki kot objektu. Kako razmišlja o gledalcu, za katerega si želi, da bi z umetnostjo stopal sam k sebi, ter zakaj je v razstavo vključil avtorsko glasbo, pa izveste v pogovoru, ki ga je pripravila Aleksandra Saška Gruden.
27 min • 03. 04. 2026
V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, kot bi jih napršil. Človeške figure, sove, rastline so lahko v na videz kubistični maniri ali pa jih s senco modelira in jim da vsaj delno realističen volumen. Podlage so kdaj gladke, kdaj reliefne. Sicoe, neoekspresionist in punkovski kubist, se ne ustraši, ko na plan stopijo otroška igrivost, eksplozivnost in neke vrste totalnost. Ker med drugim piše poezijo, likovni jezik prepleta z literarnim.
40 min • 27. 03. 2026
Tandem Small but dangers, ki ga sestavljata Simon Hudolin in Mateja Rojc, že od prvih razstav predstavlja različne "vizualne bodice, s katerimi preizkuša debelost naše kože, ukrivljenost naših sivih celic in predvsem smisel za opazovanje, branje in iskanje neznanega v znanih stvareh", je zapisal Božidar Zrinski, kustos njune razstave Natura Morta v mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Gre za njuno največjo samostojno predstavitev doslej. Umetnika pa sta med znana po kroglici govna hrošča govnača z naslovom Frnikula, za katero je sta prejela nagrado skupine OHO.
28 min • 20. 03. 2026
Pokrajinski muzej Kočevje v ciklu fotografskih razstav Izvor: Kočevje predstavlja najnovejši fotografski projekt Klavdija Slubana z naslovom Peglezen in bič. V njem svetovno priznani avtor, ki se je rodil v Parizu slovenskim staršem iz Kočevja, na svoj značilno subtilni in tankočutni način obravnava spomine svojih prednikov na obdobje fašističnih koncentracijskih taborišč Rab in Gonars. Serija, ki jo je Sluban ustvaril, prej še nikoli ni bila predstavljena javnosti.
19 min • 13. 03. 2026
