Sir Edward Elgar je bil star petinsedemdeset let, ko je dirigiral prvi posnetek svojega violinskega koncerta. Solist je bil šele šestnajstletni Yehudi Menuhin, ki je poskrbel za neprimerljivo izvedbo. Toliko bolj vznemirljivo je, ko to delo interpretira violinist Daniel Hope, nekdanji dolgoletni Menuhinov asistent, in prenese izvajalsko zgodovino, ki sega k izvoru skladbe, v 21. stoletje. Kako tesno je bilo Elgarjevo umetniško razmerje do nemške romantike, kaže primerjava s tretjo simfonijo Johannesa Brahmsa, ki niha med poezijo in dramatiko. Oboje je na koncertu 18. februarja v Kölnski filharmoniji izvedel Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna pod vodstvom šefa dirigenta Christiana Macelaruja. Večer pa je odprla krstna izvedba skladbe Formido za orkester, op. 175 romunskega skladatelja Dana Dediua.

Polona Kovačič