Ludwig Hartinger ima neverjeten občutek za jezik, še posebej za slovenščino. Neverjetno je bilo tudi njegovo srečanje s slovensko besedo. Samo en Kosovelov verz »razpokan bodeš hrepenel« in beseda »tolmun«, sta bila dovolj, da ga je slovenščina potegnila v neslutene globine. Hartinger pravi, da pesniške navdihe lažje izrazi v slovenščini, kot v svojem maternem avstrijskem jeziku. Podobno pravi tudi za prapodobe, ki jih lažje uzre v slovenščini. Društvo slovenskih književnih prevajalcev mu je podelilo Lavrinovo diplomo za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike in za pomemben prispevek k uveljavljanju slovenske književnosti v tujini. Pogovor o njegovem odnosu do slovenskega jezika je bila posebna izkušnja, saj nihče ne govori o slovenščini tako kot Hartinger.
Iskanje
