Iskanje
53 min • 11. 03. 2026
53 min • 11. 03. 2026
Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojne
Komaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Louis Adamič in Tito leta 1949
Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.
Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojne
Komaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Louis Adamič in Tito leta 1949
Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.
Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je na našem prostoru že desetletja tako močno prisotno, da verjetno tako rekoč vsakdo od nas pozna nekoga, ki je vsaj v določenem obdobju svojega življenja delal in živel v tej gospodarsko bolj razviti evropski državi. »Gastarbajterji«, ki so od konca šestdesetih let iz celotne Jugoslavije hodili delat v Nemčijo, so v naši družbi postali celo tako prisoten fenomen, da to nemško besedo danes uporabljamo kar za vsakega delavca na začasnem delu v tujini, vsaj kadar ta opravlja bolj fizična ali slabše plačana dela. Čeprav so verjetno prav v socialistični Jugoslaviji doživele višek, pa delovne migracije Slovencev v Nemčijo segajo že precej dlje v zgodovino, vsaj v konec 19. stoletja, ko so naši sorojaki polnili rudnike Porurja. V tokratnih Glasovih svetov se bomo skozi zgodovino slovenskih migracij v Nemčijo sprehodili ob delu nemškega zgodovinarja Rolfa Wörsdörferja, Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja": Migracije Slovencev v Nemčijo v 19. in 20. stoletju, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Sophia v sodelovanju z založbo ZRC. O tem, kakšno je bilo življenje naših rojakov v porurskih rudnikih, kdo se je v Nemčijo preseljeval po drugi svetovni vojni in kakšna je bila jugoslovanska gasterbajtarska priseljenska izkušnja bomo govorili z dr. Marino Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Oddajo je pripavila Alja Zore. foto: Izsek iz naslovnice knjige Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja"
52 min • 08. 04. 2026
Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti.
47 min • 01. 04. 2026
Po prvi svetovni vojni se je praznovanje materinskega dneva razširilo iz Združenih držav Amerike v Evropo, kjer se datum dne, posvečenega materam, razlikuje od države do države. V Sloveniji pa ga zaznamujemo na današnji dan, 25. marca. Nekaj statistike o materah v Sloveniji. Več kot polovica jih ima dva otroka, dobra četrtina enega, 15 odstotkov ima tri otroke, med ženskami, starejšimi od 15 let, pa jih skoraj četrtina nima otrok. Matere pri nas so v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno zaposlene. V starostni skupini od 18 do 64 let je stopnja delovne aktivnosti mater z dvema otrokoma leta 2023 v Sloveniji znašala 86,2 odstotka višja je bila le na Švedskem. Med materami s tremi otroki ali več pa je bila 77,5-odstotna, kar je Slovenijo prav tako uvrščalo visoko, na 4. mesto, povprečje v EU je 56,8 odstotka. Družina, ki jo sestavljata dva starša različnih spolov in otroci, je le ena od oblik družinskega življenja v sodobni družbi, tretjina vseh družin v Sloveniji so enostarševske družine, med njimi je mater z otroki 80 odstotkov. Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo, izzivi so zelo raznoliki, to heterogenost pa redko naslavljajo tako medijske reprezentacije mater in materinjenja kot iz njih izhajajoči družbeni pritiski po doseganju ideala »prave« matere. Več o tem z gostjama v studiu. Z URško Henigman sta se pogovarjali Anja Tekavčič, predsednica društva Socialnih delavk in delavcev in kulturologinja Teja Kosi, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
49 min • 25. 03. 2026
Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič.
46 min • 18. 03. 2026
Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?
51 min • 04. 03. 2026
