Iskanje
50 min • 14. 01. 2026
50 min • 14. 01. 2026
Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državi
Danes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje.
In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela.
Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina.
In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo.
Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)
Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državi
Danes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje.
In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela.
Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina.
In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo.
Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)
V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremenilo
50 min • 04. 02. 2026
40 let mineva od prvega zabeleženega primera AIDS-a v Sloveniji. V oddaji Glasovi svetov bomo zato pozornost namenili javnozdravstvenim ukrepom za zajezitev širjenja virusa HIV pri nas. Ti so za to, da so bili uspešni, tudi morali podirati tabuje, predsodke in stereotipe, saj se je HIV najbolj razširil v skupini moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Slovenija se je odzvala izjemno, saj je ves čas v vrhu držav po učinkovitem odzivu na zajezitev epidemije. O javnozdravstvenih ukrepih in pomenu skupnega odziva, torej sodelovanja stroke, odločevalcev, civilne družbe in nevladnih organizacij s prim. Evito Leskovšek, zdravnico z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V studio jo je povabila Urška Henigman.
52 min • 28. 01. 2026
Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem sprevodu v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM) -Poročni avto (FotografieLink / Pixabay) -Skupina svatov na poroki Franca Vuttija v Dolah v Ziljski dolini, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM)
52 min • 21. 01. 2026
Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta.
56 min • 07. 01. 2026
Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes?
51 min • 31. 12. 2025
