Iskanje
56 min • 07. 01. 2026
56 min • 07. 01. 2026
Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta.
Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost.
Tako je tudi njegov zadnji film Salò ali 120 dni Sodome nekakšna jasnovidna napoved sveta, ki ne le ponavlja nacistične brutalnosti, spreminja ljudi v objekte in manipulira z njihovimi telesi, temveč razkriva, kako liberalna družba s svojo lažno toleranco – toleranco, vsiljeno od zgoraj, ne pa izborjeno od spodaj – na absurdno paradoksalen način izvaja hudo represijo. Elitam oblasti potrošniške družbe, tega postzgodovinskega, tehničnega, novega fašizma, je inherentna ideologija moči, ideologija fašizma, v nasprotju s komunistično revolucijo, ki je ideologija (začasno) nemočnih. Zato je v filmu mogoče prepoznati tudi metaforo za neokapitalizem. Pasolini, ki je gojil »ljubezen do realnosti« – realnosti, ki jo kapitalizem radikalno in korenito preoblikuje –, je v svojih javnih nastopih poudarjal nujnost izuma drugačne naprednosti in drugačne svobode, nujnost premisleka o tem, kako misliti in postaviti nove koordinate sveta.
Sogovornik: dr. Miklavž Komelj, poznavalec Pasolinijevega opusa in prevajalec njegovih del.
V njegovem prevodu v slovenščini dobivamo Pasolinijevo dramsko delo Stilna žival in zbirko pesmi Pot ljubezni (Za pesnitev o mojem otroštvu), v kateri so tudi pesmi s spominskimi drobci na Idrijo, kjer je Pasolini preživel del svojega otroštva.
Fotografija: s plakata za film Salò ali 120 dni Sodome (en.wikipedia.org)
Lani je minilo 50 let od umora unikatnega umetnika in samosvojega preroškega misleca Piera Paola Pasolinija, ki je v svojih predavanjih in izjemno bogatem in raznovrstnem, "megastrukturnem" opusu – v njem je tudi nedokončan roman Nafta – izpričeval katastrofično in konformistično podobo tedanje Italije in vsega kapitalističnega sveta.
Umetnik in javni intelektualec tako opozarja, da sicer v njem ostajajo klice starega zgodovinskega, tradicionalnega fašizma, vendar je od njega še bolj nevaren moderni, uspavani, hedonistični konzumerizem z utvaro blaginje. Če zgodovinski fašizem predstavlja četa esesovcev, skupina kriminalcev na oblasti, novi fašizem odslikava oblast potrošniške družbe. Torišče fašizma je kapitalizem, pomeščanjena modernost, osiromašena kritičnih zmožnosti, v kateri ljudje v lažnem občutku varnosti – razmejeni od preteklih grozljivih fašističnih ekscesov ali varovani pred odkritimi neofašističnimi izgredi – v pasivnem lagodju potrošništva, samoumevno sprejemajo kapitalistično realnost.
Tako je tudi njegov zadnji film Salò ali 120 dni Sodome nekakšna jasnovidna napoved sveta, ki ne le ponavlja nacistične brutalnosti, spreminja ljudi v objekte in manipulira z njihovimi telesi, temveč razkriva, kako liberalna družba s svojo lažno toleranco – toleranco, vsiljeno od zgoraj, ne pa izborjeno od spodaj – na absurdno paradoksalen način izvaja hudo represijo. Elitam oblasti potrošniške družbe, tega postzgodovinskega, tehničnega, novega fašizma, je inherentna ideologija moči, ideologija fašizma, v nasprotju s komunistično revolucijo, ki je ideologija (začasno) nemočnih. Zato je v filmu mogoče prepoznati tudi metaforo za neokapitalizem. Pasolini, ki je gojil »ljubezen do realnosti« – realnosti, ki jo kapitalizem radikalno in korenito preoblikuje –, je v svojih javnih nastopih poudarjal nujnost izuma drugačne naprednosti in drugačne svobode, nujnost premisleka o tem, kako misliti in postaviti nove koordinate sveta.
Sogovornik: dr. Miklavž Komelj, poznavalec Pasolinijevega opusa in prevajalec njegovih del.
V njegovem prevodu v slovenščini dobivamo Pasolinijevo dramsko delo Stilna žival in zbirko pesmi Pot ljubezni (Za pesnitev o mojem otroštvu), v kateri so tudi pesmi s spominskimi drobci na Idrijo, kjer je Pasolini preživel del svojega otroštva.
Fotografija: s plakata za film Salò ali 120 dni Sodome (en.wikipedia.org)
Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem sprevodu v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM) -Poročni avto (FotografieLink / Pixabay) -Skupina svatov na poroki Franca Vuttija v Dolah v Ziljski dolini, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM)
52 min • 21. 01. 2026
Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državi
50 min • 14. 01. 2026
Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes?
51 min • 31. 12. 2025
Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva.
43 min • 24. 12. 2025
Človek je radovedno bitje, ki bo - če mu bo finančno in časovno omogočeno – rad raziskoval bližnje in oddaljene destinacije ter s tem nemalokrat tudi šel na pot spoznavanja sebe. Seveda pa je med razlogi za turistično udejstvovanje tudi odklop od vsakdanjega stresnega življenja. Mesec december ni nobena izjema glede turističnih želja; na vrsto pridejo obiski številnih božičnih sejmov, tisti, ki jih motita mraz in sneg, kolikor ga pač sploh še je, pa imajo tudi možnost potovanj v toplejše kraje. V današnjih Glasovih svetov bomo govorili o trdoživosti turizma, o zaželenih in manj zaželenih destinacijah, o avtentičnosti, o pogosto zlorabljenih besedah v turizmu 'trajnost' in 'butičnost', navsezadnje tudi o tem, ali je turist sam kriv za svoje neodgovorno vedenje ali ga je k temu 'prisilila' destinacija in njeno upravljanje s turističnimi tokovi.
55 min • 17. 12. 2025
