V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletja
Čeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren.
In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja.
Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura.
foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)
