Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena?
To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta.
Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija.
foto: naslovnica slovenske izdaje Od ustanovitve mesta (Goran Dekleva)
