So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja?
Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. S kako katastrofalnimi posledicami se je to navsezadnje končalo, Slovenci nasploh in Primorci posebej vemo zelo dobro, no, dolga desetletja po drugi svetovni vojni pa se je zdelo, da to vesta tudi Evropa in pravzaprav ves svet. Zato ni čudno, da je beseda fašist v tem obdobju postala psovka par excellence.
A v zadnjih letih se na odru svetovne politike pojavlja vse več voditeljev, ki jim nasprotniki očitajo, da so novi fašisti. Putin, ki verjame, da z vojno v Ukrajini nadaljuje delo Petra Velikega, pa ameriški republikanci, ki bi z nasilnim naskakovanjem Kapitola razveljavljali rezultate volitev, ter cela kopica evropskih nacionalističnih voditeljev od Giorgie Meloni prek Viktorja Orbána do Recepa Tayyipa Erdoğana, so bili vsi deležni obtožb, da se vsaj spogledujejo s črnosračjniško ideologijo – če ne še kaj hujšega.
A tu se moramo vprašati, ali je res že kar sleherni politik, ki nas tu in zdaj navdaja s strahom, tudi Mussolinijev oziroma Hitlerjev dedič? So voditelji, ki danes zasledujejo nasilne in avtoritarne politike, v pravem pomenu besede fašisti, ali pa se njihova ideologija, če jo skrbno analiziramo, vendarle loči od tiste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja? Podobnemu pretresanju in primerjanju bi najbrž veljalo podvreči tudi tehnike izvajanja oblasti nekoč in zdaj, nič pa tudi ne bi bilo narobe, če bi ugotovili, kateri družbeni razredi v 21. stoletju podpirajo avtoritarne voditelje, in preverili, ali so to iste ali pač druge skupine od tistih, ki so stale za historičnim fašizmom.
Šele tako bi namreč ugotovili, ali je govor o fašizmu 2.0 upravičen, ali pa imamo opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022 …
Če hočemo, drugače rečeno, ugotoviti, kaj je s fašizmom danes, moramo najprej ugotoviti, v kakšnem svetu pravzaprav živimo tu in zdaj. In prav te nelahke naloge smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofon povabili sociologa, dr. Rastka Močnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Rastko Močnik (Goran Dekleva)