Skrb za ostarele člane skupnosti je pri človeštvu seveda prisotna že od nekdaj. In vendar se načini, kako družbe poskrbijo za tiste, ki zaradi svoje starosti ne morejo več delati, skozi zgodovino močno spreminjajo. V tem smislu verjetno lahko rečemo, da je enega največjih pretresov v evropski socialni zgodovini povzročila intenzivna industrializacija od 19. stoletja naprej, zaradi katere so se množice ostarelih delavcev – ki so s selitvijo v mesta izgubile zaščito lokalnih družinskih ali vaških skupnosti – v starosti ostajale dobesedno na cesti, skrb za ta pereč socialni problem pa je vse bolj postajal vprašanje države in ne ožje skupnosti vsakega posameznika. No, če se je po vrsti poskusov uvedbe nekakšnih pokojninskih zavarovanj – ki pa dolgo niso vključevala vseh delavcev – zdelo, da je po drugi svetovni vojni vzpostavljeni univerzalni pokojninski sistem dokončno rešil vprašanje, kako ostarelim omogočiti dostojno življenje tudi v moderni industrializirani družbi, pa se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da nas tudi ta pokojninski model ne bo spremljal večno. O tem, s kakšnimi težavami se evropski pokojninski sistemi v luči spremenjenih demografskih in ekonomskih razmer srečujejo v času od konca hladne vojne, zakaj so nacionalne države na področju socialnih politik v tem času vedno več moči prepustile zunanjim, nadnacionalnim institucijam ter kakšne pokojninske modele so te institucije narekovale v različnih obdobjih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s poznavalcev evropskih socialnih politik dr. Igorjem Guardiancichem, asistentom na oddelku za politične vede, pravo in mednarodne odnose na Univerzi v Padovi.
Foto: Pixabay
Iskanje
