Zakaj si upor pariškega socialističnega delavstva leta 1871, ki je trajal vsega dva meseca, vendarle zasluži, da ga označimo za dogodek svetovno-zgodovinskega pomena?
28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov.
In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi eksplicitni poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis.
No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa se v tokratnih Glasovih svetov sprašujemo, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor iščemo v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar.
