Iskanje
»Spominjati se pomeni vse bolj sposobnost, da si prikličemo pred oči sliko, ne pa da v duhu obnovimo zgodbo« je rekla znamenita Susan Sontag in s tem poudarila moč podob. V današnjih modernih časih se vse več prostora namenja prav fotografskim podobam ….in v času množične potrošnje ima praktično vsakdo možnost komunicirati, reportirati, dokumentirati s pomočjo fotografije. Hiper produkcija podob nas obdaja, tudi cenenih in prostaških. Fotografija pa je tudi namesto vloge kapi, ki zamrzne življenje v predsmrtno masko, hitro in gladko postala reportaža, dokument in obeležje življenja, pa znak njegove minljivosti in negotovosti je zapisal Lev Kreft v spremni besedi h knjigi Estetika reportažne fotografije fotoreporterja Uroša Hočevarja, ki pravi, da se prava moč reportažnih in dokumentarnih fotografij, ki se pojavljajo v medijih množične komunikacije pokaže takrat, ko politika v kriznih časih podivja, ko ni več prostega pretoka informacij, in ko pade prva žrtev vojne – resnica. O moči in nemoči reportažne fotografije se bomo pogovarjali v tokratni oddaji in se ob dejstvu, da zgodbe s fotografij nagovarjajo sočutno bit v nas, dotaknili tudi vzporednega dejstva, da ljudje ob dnevnih podobah eksplicitnih grozot vojne, ubijanja, smrti, postajamo neobčutljivi, odporni proti nasilju. Z nami bodo gostje, znani in ugledni slovenski fotoreporterji.
»Spominjati se pomeni vse bolj sposobnost, da si prikličemo pred oči sliko, ne pa da v duhu obnovimo zgodbo« je rekla znamenita Susan Sontag in s tem poudarila moč podob. V današnjih modernih časih se vse več prostora namenja prav fotografskim podobam ….in v času množične potrošnje ima praktično vsakdo možnost komunicirati, reportirati, dokumentirati s pomočjo fotografije. Hiper produkcija podob nas obdaja, tudi cenenih in prostaških. Fotografija pa je tudi namesto vloge kapi, ki zamrzne življenje v predsmrtno masko, hitro in gladko postala reportaža, dokument in obeležje življenja, pa znak njegove minljivosti in negotovosti je zapisal Lev Kreft v spremni besedi h knjigi Estetika reportažne fotografije fotoreporterja Uroša Hočevarja, ki pravi, da se prava moč reportažnih in dokumentarnih fotografij, ki se pojavljajo v medijih množične komunikacije pokaže takrat, ko politika v kriznih časih podivja, ko ni več prostega pretoka informacij, in ko pade prva žrtev vojne – resnica. O moči in nemoči reportažne fotografije se bomo pogovarjali v tokratni oddaji in se ob dejstvu, da zgodbe s fotografij nagovarjajo sočutno bit v nas, dotaknili tudi vzporednega dejstva, da ljudje ob dnevnih podobah eksplicitnih grozot vojne, ubijanja, smrti, postajamo neobčutljivi, odporni proti nasilju. Z nami bodo gostje, znani in ugledni slovenski fotoreporterji.
Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojne
53 min • 11. 03. 2026
Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?
51 min • 04. 03. 2026
Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)
54 min • 25. 02. 2026
Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa. O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja. V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo. Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.
55 min • 18. 02. 2026
250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja
49 min • 11. 02. 2026
