Dela nekaterih skladateljev 20. stoletja so ideološko, strukturno in melodično zajemala iz glasbe prejšnjih obdobij.

Začeli bomo s Paulom Hindemithom, ki je deloval v Nemčiji. Sicer si je prizadeval za revitalizacijo uveljavljenega harmonskega oziroma tonalnega sistema, vendar se je v svojih delih vseeno obračal tudi v preteklost. Za neoklasicistična lahko označimo nekatera njegova komorna, orkestralna in celo operna dela, recimo opero Slikar Mathis.
PAUL HINDEMITH: SIMFONIJA SLIKAR MATHIS
\t1. ENGELKONZERT (ANGELSKI KONCERT)
\t2. GRABLEGUNG (POKOP)
\t3. VERSUCHUNG DES HEILIGEN ANTONIUS (SKUŠNJAVA SV. ANTONA)
SIMFONIČNI ORKESTER RTV LJUBLJANA, dirigent: PINCHAS STEINBERG

Neoklasicistično estetiko v Italiji je spodbujal Alfredo Casella, ki se je izobraževal v Parizu in tam živel do leta 1915, nato pa se je vrnil v Italijo, da bi poučeval in organiziral koncerte, na katerih je predstavljal modernistične skladatelje, kot sta Stravinski in Arnold Schoenberg. Ti koncerti so povzročili ostro nasprotovanje konservativnih krogov v Italiji, vendar se Casella ni dal in je leta 1917 ustanovil Nacionalno glasbeno združenje oz. Italijansko združenje za moderno glasbo. Hitro je pridobilo podporo umetnikov, kot so Malipiero, Pizzetti in Respighi. Namen društva je bil omogočiti izvajanje glasbe mladih skladateljev, obnavljanje glasbe preteklosti in vzpostavljanje mreže stikov z drugimi društvi zunaj Italije.
ALFREDO CASELLA: SICILLIENNE ET BURLESQUE
Flavta: ALEŠ KACJAN, klavir: ANDREJ JARC

Še enega italijanskega skladatelja bomo omenili v današnji Glasbeni jutranjici, v kateri zvenijo predvsem dela, napisana v neoklasicističnem duhu. Tudi Casellov kolega Mario Castelnuovo-Tedesco je pisal neoklasično navdahnjena dela, ki zajemajo iz zgodnje italijanske glasbe in klasicističnih oblik. V njegovem Concertu italianu v g-molu iz leta 1924 za violino in orkester odmevajo Vivaldi ter italijanske pesmi iz 16. in 17. stoletja, njegov priljubljeni Koncert za kitaro št. 1 v D-duru iz leta 1939 pa se zavestno zgleduje po Mozartovem slogu.
MARIO CASTELNUOVO TEDESCO: KONCERT ŠT. 1 V D-DURU ZA KITARO IN ORKESTER, OP. 99
\t1. ALLEGRETTO
\t2. ANDANTINO ALLA ROMANZA - LARGO
\t3. RITMICO E CAVALLERESCO
AKADEMIJA ST. MARTIN IN THE FIELDS, kitara: PEPE ROMERO, dirigent: SIR NEVILLE MARRINER

Iz Italije gremo v Španijo, v kateri je deloval Manuel de Falla. Njegov Koncert za čembalo, flavto, oboo, klarinet, violino in violončelo iz leta 1926 so njegovi sodobniki dojemali kot izraz "univerzalizma", pogosto pa ga obravnavajo kot vzorčni primer misticizma: takega, ki izvira iz španske verske tradicije ter stroge in asketske oblike neoklasicizma, ki je v velikem nasprotju s frivolnim neoklasicizmom Igorja Stravinskega.
MANUEL DE FALLA: KONCERT ZA ČEMBALO IN PET INSTRUMENTOV
Flavta: FEDJA RUPEL, oboa: STOJAN DOKUZOV, klarinet: IGOR KARLIN, čembalo: MARINA HORAK, violina: KOSTADIN KIRKOV, violončelo: EDI MAJARON, dirigent: MARKO MUNIH

Poleg de Falle so v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja v Španiji v neoklasicističnem duhu ustvarjali še Roberto Gerhard ter člani skupine Generación de la República, znane tudi kot Generacija 27, npr. Julián Bautista, Fernando Remacha, Jesús Bal y Gay in Salvador Bacarisse.
SALVADOR BACARISSE: SEJEMSKA BIKOBORBA, BALETNA SUITA
\t1. UVOD
\t2. USPAVANKA, PRIZOR IN PRVI PLES
\t3. PRIZOR IN DRUGI PLES
\t4. MOLITEV, TRETJI PLES IN FINALE
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE, dirigent: SIMON KREČIČ

Zdaj pa še v Brazilijo, v kateri je deloval Heitor Villa-Lobos, avtor priljubljenje skladbe Bachianas Brasileiras, pa tudi številni drugi, poznejši skladatelji, ki so še posebno povezani z neoklasicizmom, recimo Edino Krieger, plodoviti Camargo Guarnieri ter Radamés Gnattali, neoklasicističen še posebno v svojih poznejših delih, kot je recimo tudi ...
RADAMÉS GNATTALI: SONATA ZA KITARO IN VIOLONČELO
\t1. ALLEGRETTO COMODO
\t2. ADAGIO
\t3. ALLEGRO (CON SPIRITO)
Kitara: ALJAŽ CVIRN, violončelo: ISABEL GEHWEILER

Za konec Glasbene jutranjice pa še najbolj sodobno zveneče delo znanilca atonalnosti Arnolda Schoenberga, kajti tudi na njegovo umetnost so vplivale neoklasicistične ideje. Potem ko je njegov zgodnji slog "pozne romantike" (ki ga ponazarja godalni sekstet Verklärte Nacht) izpodrinilo njegovo atonalno obdobje in tik preden je sprejel dvanajsttonski serializem, so bile oblike Schoenbergovih del, predvsem opusi 23, 24 in 25, opisane kot "odkrito neoklasične" in pomenijo željo združiti napredek zgodnjega 20. stoletja z dediščino 18. in 19. stoletja. V teh delih je Schoenberg poskušal poslušalcem ponuditi strukturne referenčne točke.
ARNOLD SCHÖNBERG: SUITA ZA KLAVIR, OP. 25
\t1. PRELUDIJ
\t2. GAVOTA, 1. DEL
\t2. GAVOTA, 2. DEL
\t2. GAVOTA, 3. DEL
\t3. INTERMEZZO
\t4. MENUET: MODERATO - TRIO - MENUET DA CAPO
\t5. ŽIGA
Klavir: MAURIZIO POLLINI

Vesna Volk