Benjamin Britten je bil celo življenje izrazito povezan z glasbo preteklosti, s tem pa je bil njegov zvočni svet razumljiv vsem poslušalcem. Nikoli ni deloval proti uveljavljenim sistemom, in je prvenstveno želel bivati v harmoniji z družbo. Njegova lirično naravnana osebnost tako ni rušila meja glasbe, kot je bilo pričakovano od vsakega resnega skladatelja v povojnih letih strogega modernizma.
Vojni rekviem iz leta 1962 je neposredna glasbena preslikava Brittnovega pacifizma, ki mu je sledil celo življenje. V tej skladbi ni želel poveličevati zgolj Angleških vojakov, ki so umrli za svojo domovino, temveč je skladbo posvetil vsem vojnim žrtvam. Na prvi izvedbi je namenoma izbral soliste različnih držav, to so bili nemški baritonist Dietrich Fischer Dieskau, ruska sopranistka Galina Višnevska in britanski tenorist Peter Pears. S tem je še bolj želel v prizadevanjih za mir povezati države, ki so se še pred nekaj desetletji v največji vojni moriji borile druga proti drugi.

Marko Šetinc