Ko je Luciano Berio leta 1973 ustvaril koncert za dva klavirja in orkester, je zapisal, da pisanje tradicionalnih koncertov za solistična glasbila nima več smisla. Glasbena avantgarda je razvoj glasbenega jezika namreč popeljala do te stopnje, da je ustvarjanje glasbenega dela, kjer posameznik in množica govorita isti jezik, nemogoče. Vsak skladatelj mora tako vedno znova reševati problem sobivanja solističnega glasbila in orkestra. Berio je Koncert za dva klavirja in orkester zasnoval kot zaporedje raznovrstnih in nestabilnih razmerij med obema solističnima glasbiloma ter orkestrom. V skladbi lahko slišimo preplet komornih zasedb, orkester ponekod solistoma tudi nasprotuje, oba klavirja pa zven bogatita tudi z različnimi izvajalskimi tehnikami.
Iskanje
