Iskanje
V letih 1929 in 1930 je Agatha Christie zelo veliko pisala in prav to obdobje je za njeno pisanje pomenilo pravi preobrat v karieri. V teh dveh letih je nastal njen najbolj znani lik Hercule Poirot. Sama avtorica je nastanek tega pronicljivega Belgijca z nezgrešljivim francoskim naglasom opisala z besedami: "Detektiv mora biti, a seveda noben Sherlock Holmes." Glasbeno podobo teh serij so v teh nekaj desetletjih oblikovali trije skladatelji. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Christopher Gunning, ki je spisal tudi izjemno prepoznavno uvodno špico in je pri projektu sodeloval vse do leta 2004, ko ga je nasledil Stephen McKeon in vztrajal do leta 2008, potem pa je vajeti prevzel Christian Henson vse do zadnjega dela, ki je bil posnet leta 2013.Trije skladatelji torej, in tri zelo različne glasbene estetike.
V letih 1929 in 1930 je Agatha Christie zelo veliko pisala in prav to obdobje je za njeno pisanje pomenilo pravi preobrat v karieri. V teh dveh letih je nastal njen najbolj znani lik Hercule Poirot. Sama avtorica je nastanek tega pronicljivega Belgijca z nezgrešljivim francoskim naglasom opisala z besedami: "Detektiv mora biti, a seveda noben Sherlock Holmes." Glasbeno podobo teh serij so v teh nekaj desetletjih oblikovali trije skladatelji. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Christopher Gunning, ki je spisal tudi izjemno prepoznavno uvodno špico in je pri projektu sodeloval vse do leta 2004, ko ga je nasledil Stephen McKeon in vztrajal do leta 2008, potem pa je vajeti prevzel Christian Henson vse do zadnjega dela, ki je bil posnet leta 2013.Trije skladatelji torej, in tri zelo različne glasbene estetike.
The Man Who Would Be King - Mož, ki bi želel postati kralj je pustolovski film iz leta 1975, posnet po noveli Rudyarda Kiplinga iz leta 1888. Priredil in režiral ga je John Huston, v njem pa so igrali znani obrazi, kot so Sean Connery, Michael Caine, Saeed Jaffrey in Christopher Plummer. Glasbo za film je napisal Maurice Jarre. Filmu se je skladatelj predal z vsem srcem, tako da je k sodelovanju povabil indijske klasične glasbenike, kjer bi se na snemanju pridružili tradicionalnemu evropskemu simfoničnemu orkestru.
29 min • 11. 12. 2025
Zvočna podoba se oddaljuje od klasične filmske lirike in ustvarja svet, nasičen z napetostjo, tesnobo in občutkom izgubljenega raja. Glasba Hansa Zimmerja se zdi skoraj asketska – brez razkošnih melodij, pretežno zadržana in grajena iz hladnih sintetizatorjev, temnih orkestralnih barv in komaj zaznavnih vokalnih struktur. Zvočni svet Raja ni prijeten, temveč hipnotičen in neizprosen, kot bi poslušal notranji utrip zapuščenega otoka, kjer se dogaja drama.
29 min • 27. 11. 2025
Glasba k filmu Feničanska spletka, ki jo je napisal Alexandre Desplat, predstavlja sofisticirano zvočno nadgradnjo vizualno prepoznavnega pripovednega sloga režiserja Wesa Andersona. Osnovna kompozicijska zasnova izhaja iz motivnega gradiva baleta Ognjeni ptič Igorja Stravinskega, ki ga Desplat preoblikuje in variira skozi celoten film, s čimer doseže tematsko kontinuiteto in dramaturško povezanost posameznih sekvenc.
29 min • 13. 11. 2025
Film Paris can wait, Paris lahko počaka, je nastal po resnični zgodbi. Eleanor Coppola, žena priznanega hollywoodskega producenta, je namreč prijetno popotovanje doživela na svoji lastni koži. Ko je nekaj tednov po vrnitvi domov v Severno Karolino o zanimivih anekdotah na poti od Cannesa do Pariza klepetala s svojo prijateljico, ji je ta predlagala, da bi bila zgodba čudovita tudi za na velika platna. Tako je torej nastala komična romantična drama Pariz lahko počaka, prvi celovečerec v režiji in po scenariju Eleanor Coppola.
27 min • 06. 11. 2025
Nekje na angleškem podeželju je idilična vasica in v njej prijetno naselje starostnikov, Sončni gaj. Tako se začne duhovita zgodba Richarda Osmana, po kateri je nastal film Četrtkov klub za umore. Izvirno glasbeno partituro je zasnoval skladatelj Thomas Newman, v njej pa združuje svoj prepoznavni intimni glasbeni slog s tonom tople, z elementi detektivke prežete pripovedi.
26 min • 30. 10. 2025
