Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, danes pa navdušuje z eseji. Njen esej Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019. ''Predvsem pa me pesti vprašanje, ali je Tarkovski sam priplezal na vrh. Da je zgradil goro, o tem ni dvoma, da radi lezemo po njej, tudi ne. Ampak ali je sam zlezel na goro? Ali je spoznal vsak kamen, kako se je sestavil z drugim in naslednjim, ustvaril posamezne predele in nazadnje celoto? Ali je imel natanko tisto gradivo, ki si ga je zamislil, ali je moral kdaj pa kdaj vzeti kaj približno takega, kot je želel? In ali ni nemara za kak del vzel nekaj, kar je našel po naključju, in opazil, da je to mnogo boljše od tistega, kar si je bil zamislil? Proces nastajanja umetniškega dela je skrivnost. Skrivnosti ni mogoče razumeti. Naj zato skrivnost ostane skrivnost. In tudi če najdemo kako čudovito razčlenitev umetniškega dela, ni nujno, da nam bo omogočila globlje doživetje umetniškega dela, kot se nam zgodi, če se mu predamo spontano in v pravem trenutku življenja. Mogoče bo razlaga potešila našo radovednost, izostrila naš posluh, zadostila intelektualnemu stremljenju, a če se sami ne bomo odprli, bo umetnina ostala zaklenjena. Kot da bi je ne bilo.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Treh fantastičnih plesov za klavir Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Tatjane Nikolajeve. Tonski mojster eseja Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Pesnica, pisateljica, esejistka in lončarka Ifigenija Simonović je kot udeleženka lanskega knjižnega sejma v Nemčiji napisala esej Iz beležke po Frankfurtu. ''Pisanje spominov naj bi zagotavljalo, da se bo svet spreminjal na bolje. Kdaj, o, kdaj se bo spomin na sužnje z vseh kontinentov, avstralske domorodce, Korejce na Japonskem, na trpljenje vojnih ujetnikov, taboriščnikov, na bombardiranje Berlina, na uničenje Iraka, Afganistana, Ukrajine, na morilski pohod Hamasa v Izrael in na izraelsko brezčutno razdejanje v Gazi toliko polegel, da bi postalo obujati spomine nepotrebno?'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Tria za flavto, klarinet in fagot Črta Sójarja Voglárja. Igra pihalni trio Slovenske filharmonije. Za zvok eseja je poskrbela Nina Kač, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič.
Prispevek pesnika, pisatelja in prevajalca Vinka Beličiča o pesniku Goriških brd Alojzu Gradniku je bil objavljen leta 1983 v reviji Meddobje, na radiu pa prvič leta 2016. ''Gradniku je bilo že štiriintrideset let, ko je izdal prvo zbirko: Padajoče zvezde. To je bilo leta 1916. V njej je čutiti otožnost in razočaranje, ki so jima poleg erotičnih in pokrajinskih motivov dajala netivo tedanja kruta leta prve svetovne vojne, saj je bila pesnikova ožja domovina Goriška eno najbolj krvavih evropskih bojišč. Vendar je zbudila največji odmev erotična lirika te knjige. ''Večkrat razbrzdano strastna'', ''filozofija brez zvezd'', tako jo je ob izidu označil mladi doktor estetike, duhovnik Izidor Cankar. Pri Gradniku se v obliki vložne pesmi ljubezensko izpoveduje ženska; take zadihane poezije Slovenci do tedaj v svojem jeziku nismo poznali.'' Glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Rapsodije za godala ali Sijaj sijaj, sončece skladatelja Pavleta Merkuja; simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Uroš Lajovic. Oblikovalec zvoka eseja Vjekoslav Mikez, bralca Maja Moll in Renato Horvat.
Slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman - Roza je uprizoril številne gledališke igre in objavil vrsto knjig poezije in proze. Za oddajo Esej na radiu je leta 2015 napisal prispevek z naslovom Naš jezik in njegova melioracija. ''Leta 1826 je Fran Metelko, uradni prevajalec za Kranjsko, pisal na Dunaj, da se poštne zakonodaje ne da prevesti, ker ni besed, pa so ga zavrnili, češ da naj napiše z besedami, kot tem rečem rečejo ljudje. A to verjetno ni bilo tako lahko, kot so si na Dunaju predstavljali, ker je bil to že čas, ko se je začelo čiščenje jezika. Zaveden Slovenec ni več mogel pisati, kot ljudje govorijo, ampak je bilo treba iz jezika izločiti germanizme. Začela se je romantična doba združene slovenščine, ki traja še danes. Borba je bila huda. Prešeren se je po pričevanju hčere Ernestine z Ano Jelovšek pogovarjal v nemščini, češ da tisto, kar ona sicer govori, ni slovenščina. Lublana je postala Ljubljana. Slovenci smo dobili Kopitarjevo slovnico in vse močnejši slovanski ponos.'' Glasbeni vložki so odlomki iz Larghetta iz ''Druge suite za godala'' Marijana Lipovška; orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Samo Hubad. Oblikovalec zvoka eseja Vojko Frelih, bralca Maja Moll in Matjaž Romih.
Pisatelj in urednik Aleš Čeh je doma s Ptuja, diplomiral je iz slovenistike v Mariboru, v katerem je bil urednik študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. Ukvarja se z didaktiko književnosti, integracijo otrok priseljencev iz Kosova in premisleki o medsebojnih vplivih literature in videoiger. Za svoja literarno-kritiška premišljanja je leta 2017 prejel nagrado mladi kritik. Njegov esej Ivan Cankar v očeh Srečka Kosovela je izšel v reviji Zvon leta 2020. ''Srečko Kosovel Ivana Cankarja največkrat predstavlja kot literarnega revolucionarja in literarnega genija, ki bi slovenstvu kazal pot v lepšo prihodnost. V eseju Umetnost in proletarec piše, da je Cankar revolucionaren pisatelj, čigar umetnost je tako močna, da je zmožna popolnoma preobraziti človeka, saj se lahko ob njegovi umetnosti prerodi in prenovi. V drugem eseju, Kriza človečanstva, Cankarja postavlja ob bok Romainu Rollandu in Rabindranathu Tagoreju (oba sta slovita pisatelja, Nobelova nagrajenca), češ da bodo ti avtorji prebudili človeka, pokazali ,nova pota', ko bo zahodna civilizacija ,končno' umrla in se znova sestavila v boljši obliki. Ob sedmi obletnici Cankarjeve smrti je napisal Manifest svobodnim duhom, v katerem vse živeče avtorje in pisatelje poziva k boju za obrambo pravice in proti gnili kulturi, ki uničuje duhovnost zahodnega človeka. V eseju Kaj je kulturno gibanje piše, da hkratni vzpon Cankarja in socializma ni naključje, v spisu Pesnikovo poslanstvo pa, da narod, ki je rodil Cankarja, ne bo umrl … Vse te omembe kažejo, da je Kosovel Cankarja izjemno spoštoval, hkrati pa mu je v slovenskem literarnem prostoru odmerjal odločilen vpliv.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, to so odlomki iz Elegije za klavir Vasilija Mirka v izvedbi Acija Bertonclja. Oblikovalec zvoka eseja je David Lap, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Pisatelj in literarni zgodovinar France Pibernik je napisal številne študije in eseje o slovenskih književnikih, še posebej se je posvetil pesniku Francetu Balantiču. Njegov prispevek z naslovom Narava in ruralnost v Balantičevi poeziji smo prvič objavili leta 2016. ''Če na splošno povzamemo, kolikšen je bil delež narave v Balantičevi poeziji, je mogoče brez zadržkov ugotoviti, daje bil dovolj izrazit, vendar ne v neposrednem impresivnem ali ekspresivnem upodabljanju narave, pokrajine. Podobe iz narave je praviloma uporabljal v prenesenem ali metaforičnem pomenu, pri tem pa se je naslanjal na svoje doživljanje v otroških in deških letih sredi slikovitega kamniškega okolja ob Kamniški Bistrici. Hkrati je značilno, da je s posebnim čutom za lepoto rad poiskal značilne starinske predmete iz kmečkega, ruralnega ali celo folklornega razkošja. Ob vsem tem bogastvu je z izjemno izrazno močjo zaživela neponovljiva izpoved njegovega prezgodaj izgorelega življenja.'' Glasbeni vrinki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Pastorala za orgle, op. 19 francoskega skladatelja Cesarja Francka. Na orgle je igral Ferdinand Klinda. Oblikovalka zvoka eseja Mirta Berlan, bralca Mateja Grahovac in Matjaž Romih.
Petra Iskra je profesorica zgodovine in geografije, dokumentalistka raziskovalka v TV-arhivu. Objavlja zgodovinske članke na portalu MMC. Njen esej Vse oblike preteklosti smo prvič predvajali leta 2021. ''S strani sestavljavcev učnih načrtov in piscev zgodovinskih učbenikov bi bilo odgovorno, da se zazrejo v prihodnost in razmislijo, v kakšni družbi se želijo postarati – je to družba ideoloških razprtij, ki se že več generacij dedujejo iz roda v rod in v katerih smo Slovenci, že odkar smo se zavedeli, da bi lahko postali narod, dobro izurjeni? Ali bo to družba dialoga, ki bo s pomočjo zgodovine razumela, da je pluralnost misli in mnenj nekaj naravnega in da je za preživetje naroda ključno, da v odločilnih trenutkih poenoti interes in stopi skupaj k zadanim ciljem. Enkrat nam je že uspelo. Upam, da ni bilo zadnjič v zgodovini slovenske države.'' Vmesni glasbeni vložki so odlomki iz Klavirskega kvarteta Gustava Mahlerja v izvedbi violinistke Brine Nataše Zupančič, violista Matjaža Sekneta, violončelista Staneta Demšarja in pianista Klemena Golnerja. Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek, oddajo je oblikoval tonski mojster Vojko Kokot, bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Literarni in filmski kritik Martin Justin sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem AirBeletrino in LUD Literaturo. Njegov esej Strinjajmo se, da se strinjamo je bil objavljen na spletnem portalu LUD Literatura 12. decembra 2023. ''Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa. S tem ni nič narobe, svet je pač kompleksen. Pomeni pa, da se bom velikokrat motil, pri popravljanju teh zmot pa mi bodo lahko pomagali drugi. Na primer tako, da se z mano ne bodo strinjali. Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Glasbe za godalni trio Milka Lazarja v izvedbi članov tria Amnesty. Zvočni oblikovalec eseja Vladimir Jovanovič, bralca Dejan Kaloper in Mateja Perpar.
Dobitnik Sovretove nagrade slavist Niko Jež je vodilni slovenski prevajalec sodobne poljske književnosti. Njegov esej o poljski pesnici, esejistki in literarni kritičarki, nobelovki Wistavi Szymborski je izšel v reviji Sodobnost leta 1996. ''Skrivnostni in neoprijemljivi čar pesmi Wislawe Szymborske je v tem, da nam iz novega in nekoliko nepričakovanega zornega kota razkrivajo znane stvari. Ali bolje – kot da bi se v njenih verzih razkrivale same. Zgled za to je že naslov njene zadnje pesniške zbirke, iz katere so izbrani tudi prevodi: Konec in začetek. Čeprav skušnja z neskončnostjo spada med najbolj prvinske sestavine naše življenjske volje, smo navajeni zvezo med koncem in začetkom postavljati v obrnjenem zaporedju. Med tema dvema točkama se dogaja njena pesniška skušnja sveta. Ob prehajanju vsakega konca v nov začetek, v novo življenje, ki bo verjetno nova trda preizkušnja, so nanizana temeljna doživetja in spoznanja, ki so prav tako večno nadaljevanje prejšnjega.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Canzone – pesmi brez besed za klavir Ignaca Jana Paderewskega; igral je Karol Radziwonowicz. Tonski mojster eseja Robert Markoč, bralca Lidija Hartman in Jure Franko.
Pisatelj Marjan Rožanc je leta 1967 v tržaški reviji Most objavil prispevek z naslovom Zdravica. V njem med drugim zapiše: ''In če je naš slovenski svet tako banaliziran, da bo slej ko prej živelo v njem samo še tisto, kar bodo ljudje zares potrebovali in kar bodo pripravljeni vzdrževati, smo s tem prav zadovoljni. Morda bomo s tem jutri ali pojutrišnjem prišli v neposredno odvisnost od ljudi in ne bomo več odvisni od takih ali drugačnih prikazni. Vsekakor vstopa kultura v čistejši, stvarnejši svet, v katerem imamo tudi mi veliko več upanja na neposredne in kulturne stike z bralci – in v katerem je edina nevarnost ta, da utegne tudi naša kultura postati kdaj mitološka.'' Glasbeni vrinki so odlomki iz skladbe Štefbet trilogija št. 2 Milka Lazarja v izvedbi skladatelja samega in Bojana Goriška. Oblikovalec zvoka eseja Gašper Loborec, bralca Jasna Rodošek in Bernard Stramič.
Pisateljica, publicistka in prevajalka Milena Mohorič se je rodila v Ormožu avgusta 1905, leta 1949 je bila aretirana in poslana v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala skoraj do smrti. Umrla je v Ljubljani avgust 1972. Prispevek Kratka proza Milene Mohorič od ekspresionistične vizije do realistične podobe življenja literarne zgodovinarke in profesorice na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Jožice Čeh Steger je izšel v reviji Jezik in slovstvo leta 2014. ''V prvi pesmi v prozi Milene Mohorič Vizija je tematizirano veliko trpljenje, iskanje poti k človeku in klic po odrešitvi. Začenja se z vizijo, ki spominja na svetopisemsko trpljenje izraelskega ljudstva in pot iz Egipta. Zemlja je napolnjena s krvjo, matere in žene jokajo, otroci so prestrašeni, obračajo se v nebo in prosijo božjega usmiljenja. Iz tega kaosa se izloči prvoosebna pripovedovalka, išče pot do človeka in se sklicuje na svetopisemsko simboliko luči. Z novo vizijo sta nakazana dva odrešitelja, ko si na gori padeta v objem Kristus in umetnik: ''Vse jasneje je vstajala podoba pred mojimi očmi in tedaj sem spoznala obema obraz: Bila sta obraz Kristov in umetnikov.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz niza Petih skladb za klavir Karola Pahorja; igra Majda Lampič Mihelič. Tonski mojster eseja Vojko Kokot, bralca Igor Velše in Mateja Perpar.
Slovenski pisatelj in politik Josip Vidmar je leta 1983 napisal svojo zadnjo knjigo z naslovom Mrtvaški ples. V zavesti minljivosti je začel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej, svoje razmišljanje o tej knjigi pa je objavil pesnik in filozof Janez Strehovec. Njegovo besedilo z naslovom Od Eseja o lepoti do eseja o smrti je bilo objavljeno v reviji Sodobnost leta 1983, v Eseju na radiu pa prvič leta 2015. ''Smrt je škandal, sramota. Se danes ne vedemo in tudi opredeljujemo do nje tako? Očitno nam pomeni napako, incident v živem toku vsakdanjega gibanja, ko nadvse resni, do bolezni zaverovani v domnevno pomembnost svojih dejanj živimo tako ali drugačno življenje. Posledica človekove smrti je namreč pogreb, odhodni obred za tiste, ki so bili za življenja povezani s pokojnikom, in to je nekaj, kar nam nikakor ne more biti ljubo – mučno je, opominja nas na našo minljivost, ranljivost, boleče borno navzočnost. S smrtjo kakor da se ne družimo več radi, mučimo se, da bi se čim bolj zamotili z bivanjem, njegovo intenzivnostjo, s stopnjevanimi krogi gibanja, strastmi in lepoto, z vsem, kar lahko pomeni samo zanikanje smrti, njene grozljive resnice.'' Glasbeni vrinki so odlomki iz Pogrebne koračnice Frederica Chopina. Pri klavirju je bil Josef Bulva. Oblikovalka zvoka Mirta Berlan, bralca Maja Moll in Ivan Lotrič.
Arhitektka in pisateljica Ajda Bračič je leta 2022 izdala prvenec kratke proze Leteči ljudje. Njen esej O sramu, Kajuhu in nedonošenčkih je bil objavljen na spletni strani LUD Literature 21. novembra lani. ''Na Instagramu neki slovenski pisatelj sprašuje: ali bi iz katerega koli razloga sodelovali v vojni? Dolgo sem razmišljala in se oklepala ideje o miru, nazadnje pa sem bila prisiljena priznati poraz. Bi, vsekakor bi, in ne le to – v takih ali drugačnih bojih pravzaprav že sodelujem. Sodelujem s svojim molkom, sodelujem s svojim pisanjem, sodelujem z branjem in izrekanjem podpore, sodelujem tudi takrat, ko nisem na barikadah. Nikogar ni treba ustreliti v obraz, da bi postal vojni zločinec. Nikogar ni treba premagati, da bi se vojna končala.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz gregorijanskega napeva O, successores Hildegarde iz Bingna v izvedbi ansambla Sequentia. Tonski tehnik eseja je Maks Pust, bralka Mateja Perpar.
Prispevek filozofinje, komparativistke in esejistke Ignacije Fridl Jarc Borisu Pahorju kot častilcu kulture življenja v hvaležen spomin je izšel v Zvonu oktobra 2023. ''Ko je Urška Perenič na začetku poletja pogumno, odkrito, jasno in argumentirano opozorila na odsotnost Pahorjevih del v načrtu slovenske predstavitve na frankfurtskem knjižnem sejmu, mi je ponovno oživel zadnji telefonski pogovor s pisateljem. Zgrozila sem se, da je bil umetnik kljub svojemu mednarodnemu priznanju, glasnemu protestu zoper vse totalitarizme sveta in vztrajnemu priklicevanju zgodovinske resnice, svobode posameznika in pomena narodne identitete in jezika spet obsojen na molk ter ožigosan za nevrednega spomina.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Valčkov za klavir, op. 26 Janeza Matičiča v skladateljevi izvedbi. Tonski mojster pri eseju Jernej Boc, bralca Mateja Perpar in Igor Velše.
V prispevku Čarobnost božiča Andrej Rot med drugim zapiše: ''Naj se vrnem k obredu. Obredi so simbolne zaznave tistega, kar je trajno. Z obredi imamo občutek, da svet ni pogojen le od minljivosti, ampak ga zaznamuje tudi trajnost. Na svetu se vse bolj uveljavlja pomanjkanje simbolnega. Kajti v stalni želji po prenavljanju se tradicija izničuje. Nenehno odlagamo pridobljeno. A ko gre za tisto, kar je v človekovi intimi najbolj človeško – dom, otroci, dogodki kot so postati starš, se zdi, da ne bi smeli popuščati, razen v tistih trenutkih, ko nas življenje postavi pred obveznost, da institucionaliziramo tisto, kar bo odslej naše. Zato je vse to toliko pomembno za generacijo odraslih in sledečih rodov. Prek prazničnih obredov oblikujemo duh, ki predstavlja identiteto.'' Besedilo je jezikovno pregledala Saša Grčman. Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Preludija iz Božične suite Stanka Premrla, igrata orgličar Miro Božič in organistka Polona Gantar, ki sta tudi avtorja priredbe. Tonska mojstrica eseja Mirta Berlan, bralca Lidija Hartman in Igor Velše.
Dr. Breda Marušič je profesorica slovenščine na Gimnaziji Lava na Šolskem centru Celje. V svojem prispevku Iz Goge vodi cesta na plano, v katerem aktualizira dramo Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, med drugim zapiše: ''Gogovska ujetost ni fizična, ampak psihična in družbena. Goga je namreč organizem, v katerem so vse osebe povezane, opazujoče in opazovane; Gogovci intuitivno vedo, da se je v soparni noči zgodilo nekaj usodnega. Grumova Goga je kot današnji svet, v katerem smo virtualno povezani, prostovoljno razgaljeni (v prenesem pomenu in pogosto tudi dobesedno), hlepeči po vedno novem in šokantnem.'' Vmesni glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Portreta za violino in klavir Marija Kogoja v izvedbi violinista Črtomirja Šiškoviča in pianista Emanueleja Arciulija. Tonsko podobo eseja je oblikovala Klara Otorepec, bralca sta Mateja Perpar in Igor Velše.
Tržaški pisatelj in alpinist Igor Škamperle je predavatelj sociologije kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegov esej Pajkov svet je izšel v reviji Sodobnost leta 2012. ''Zanimivo vprašanje: lahko kupimo tudi nedeljo? Seveda jo lahko, toda treba je prav tako priznati, da so objekti v kiberprostoru nadomestki, navidezni ali, bolje rečeno, nove vrste pojavi, ki ukinjajo mejo med naravnim in nenaravnim ter spreminjajo našo percepcijo in svet. Ob tradicionalnem pojmu zamišljenega idealnega neprostora, ki mu pravimo utopija, danes nastaja nova razsežnost, ki ji lahko rečemo ukronia. Zunajčasni oziroma nekronološki časni prostor hipnega zdaj. Ta ukinja diahrono časno lestvico in ob pomoči neselektivne mreže tudi globinsko časovno perspektivo. S tem se izgublja, to je veliko hujši problem, ne le za nas, ampak za vse evropske narode, zgodovinski spomin. Zanimivo, v celotnem homerskem svetu in Odiseji se kot glavna nevarnost, ki človeku grozi, da bo poražen ali se bo pogubil, pojavlja nevarnost pozabe. Tudi v drugih duhovnih in kulturnih izročilih je pozaba glede svoje poti nad identiteto in nalogo, ki me spremlja, ena glavnih skušnjav in nevarnosti. Odisej, ujet pri nimfi Kalipso na otoku Ogigija, sedem let ni pozabil, da mora domov. Pa mu je lepa nimfa ponujala celo nesmrtnost.'' Vmesni glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Mazurke št. 32 v cis-molu Frederica Chopina v izvedbi pianista Charlesa Rosna. Tonska mojstrica eseja je Mirta Berlan, bralca Lidija Hartman in Jure Franko.
Pesnik, dramatik, prevajalec in esejist Ivo Svetina je ustvaril obsežen literarni opus. Njegov esej Smo res narod knjige? je izšel v reviji Pogledi leta 2015. "Ta država, ta bleda mačeha, ima seveda vrsto ,instrumentov', da ,pomaga' knjigi. Najprej pa mora pomagati avtorjem, da bodo preživeli, saj brez njih ni knjige. Občutno, ne le za nekaj odstotkov, naj poveča sredstva za subvencije in za nakup knjižničnega gradiva; če ji že ni, ko je bil za to čas, uspelo v bruseljskem birokratskem blodnjaku izboriti, da knjiga v Sloveniji ne bi bila obdavčena, naj vsaj zniža davek nanjo (na recimo 3,5 odstotka), da ne bi pobrala z davkom na knjigo več sredstev, kot jih da v obliki subvencije (!); to je verjetno res eden zadnjih reliktov socializma. Subvencionirane knjige naj ne bi bile neobdavčene – s tem bi se med ,poslovnimi subjekti', ki se v Sloveniji ukvarjajo z založništvom in jih je kar 500 (!) – podatek iz leta 2012 – sicer ustvarjala neenakost oz. bi bili privilegirani tisti, ki so že tako ali tako privilegirani, a ta predlog se zdi kljub vsem pomislekom dovolj razumen, saj izhaja iz dejstva, da država obdavči subvencije, ki jih sama namenja knjigi." Vmesni glasbeni vrinki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Listov iz spominske knjige Tomaža Habeta v izvedbi oboista Mateja Šarca in članov Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Krečiča. Tonski mojster eseja je Vojko Kokot, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Umetnostni zgodovinar, pesnik, esejist in Rožančev nagrajenec za esejistiko Robert Simonišek razglablja o temah, ki zadevajo umetniško ustvarjanje. Njegov esej Mesto poezije je bil objavljen v reviji Zvon leta 2020. Takole ga začne: "Neodtujljivost poezije izhaja iz človekove potrebe po zavetju in izražanju lastne individualnosti. Njen neobstoj je primerljiv z izbrisom gozda z zemeljske oble kot opustošenja enega najvitalnejših organizmov. Človeški duh, kakor se nam prikazuje skozi pisave od starih civilizacij do danes, bi ostal brez krošenj in senc, ki plovejo proti oblakom, brez tega, kar podarja zrak in kar maje opisana čustva, razpoloženja in misli. Poezija je kardinalni način izrekanja in je v njeni naravi, da sili na vrhove, ki jih druge literarne zvrsti ne morejo preplezati. Preseganje ostaja njena imanentna naravnanost tudi v sodobnem svetu, seveda na svojstven, problematičen način." Glasbene utrinke za esej je izbral Mihael Kozjek – ti so odlomki iz Plesne suite 1821 Urbana Kodra v priredbi Teje Komar; igra priložnostni glasbeni ansambel. Tonski oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
Pisatelj in glasbenik Milan Dekleva je avtor dvajsetih pesniških zbirk, štirih romanov, dveh knjig kratke proze in treh knjig esejev. Svoj esej Gnezda in katedrale je leta 1996 objavil kot uvodnik v reviji Literatura. "Gnezdo in katedrala sta prispodobi, ki sta se mi ob Rilkeju zapisali povsem intuitivno, nenadzorovano. Zdaj ko razmišljam o njunem simbolnem pomenu, se mi razpira skrivnost devinskosti elegij, ki je omogočila orfičnost sonetov. Gnezdo, zavetišče ptic in zraka, je nukleus, središčna metafora Devinskih elegij: šele v točki, ko Rilke – v imenu stvari, sveta, celote bivajočega – preseže človeka, se preseženost kot presežno vrne in postane možnost ustvarjalnega zrenja. Šele preseženi človek lahko znova – spominjajoč na Orfeja – začuti drhtljaj lirinih strun in zasnuje katedralo." Spremljevalne glasbene utrinke je izbral Mihael Kozjek: ti so odlomki iz Busonijeve klavirske transkripcije koralnega preludija Nun komm' der Heiden Heiland/Zdaj prihaja odrešenik narodov Johanna Sebastiana Bacha, igra Alfred Brendel. Tonski oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Jure Franko.
