Pesnik in esejist Esad Babačić je izdal več pesniških zbirk. Za pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, v domovini pa nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus; nominiran je bil za Jenkovo in Veronikino nagrado. Za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg? je prejel Rožančevo nagrado. Babačićev esej Prostori brez imen smo prvič predvajali leta 2021.
''Namesto uslužnosti in pohlevne upogljivosti njegovih meščanov bi morali ponuditi tisto, na kar je to mesto resnično lahko ponosno. Glede na to, da smo bili v osemdesetih metropola alternativne kulture v tem delu Evrope, bi lahko imeli, recimo, most Primoža Habiča, pevca skupine Niet. Ali pa podhod Braneta Bitenca pod Celovško cesto, tam pri Kinu Šiška pa spominsko ploščo na Johnny Rotten Square. Svoj košček ljubljanskega asfalta bi si zaslužil tudi nepozabni novinar Ivo Štandeker, pa seveda Rok Petrovič, ki je bil prvi pesnik med slalomisti in prvi slalomist med pesniki. Še veliko prostorov bi morali poimenovati z imeni, ki nas bodo v prihodnosti reševala pred puščavo, ki vse glasneje raste v naših prometnih dušah brez neba. Drugače bo Ljubljana resnično le še pokopališče prostorov, ki jih ne smemo pogrešati!''
Glasbeno opremo je izbral Mihael Kozjek – odlomke iz Arabeske za simfonični orkester Pavla Mihelčiča v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Bojana Adamiča. Tonski mojster eseja Blaž Kumše, bralca Matjaž Romih in Mateja Perpar.
Iskanje
