Septembra lani smo se spomnili 125. obletnice rojstva Franceta Goršeta, enega izmed najpomembnejših predstavnikov slovenskega modernističnega kiparstva. Pesnik in esejist France Papež pa je leta 1987 napisal esej z naslovom Življenje, posvečeno umetnosti, ki je takrat izšel v reviji Meddobje.
"France Gorše je bil član Slovenske kulturne akcije od vsega začetka, zato imamo poleg splošne kulturne dolžnosti še posebno »pravico«, da mu posvetimo spominski zapis. Mnoga njegova dela moremo sploh videti v perspektivi zdomskih in zamejskih obrazov in usod. Za Franceta Goršeta pa ne velja samo, da je bil umetnik slovenskega svetovnega prostora – tudi v času je njegovo delo razpeto na več kot pet desetletij. Prvi je o njem pisal književnik Albert Širok v Našem glasu že leta 1926. France Stele je pisal o Goršetu tudi že leta 1928. Goršetova umetnost, ki je dozorela v desetletju pred zadnjo vojno, je dobila v svetu človeško in estetsko izraznost. Za to spominsko priložnost skušam osvetliti v glavnem vse postaje njegovega plodnega življenja; sem in tja naj bo vpleteno kako sporočilo iz njegovega dopisovanja in stalne povezanosti z nami, saj je v nekem pismu med drugim dejal: "Zame je vselej praznik, kadar mi poštar prinese novo številko Meddobja."
Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz Pihalnega kvinteta št. 2 Primoža Ramovša v izvedbi članov kvinteta Ariart. Tonski mojster Vito Plavčak, bralca Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Iskanje
