Pesnik, dramatik, prevajalec in esejist Ivo Svetina je ustvaril obsežen opus. Ob poeziji ustvarja tudi poetične drame, ki so postavljene v oddaljene zemeljske, mitološke in duhovne svetove. Njegove ideje izhajajo iz vzhodnih kultur, religij in filozofskih sistemov. Objava njegove pesmi Slovenska apokalipsa v Tribuni leta 1968 je sprožila odziv vodilnih slovenskih kulturnikov v pamfletu Demokracija da – razkroj ne!. V oddaji boste slišali njegov esej Odgovor poezije, s katerim se odziva na stališča nekdanjih vodilnih slovenskih kulturnikov. Izšel je v reviji Primerjalna književnost leta 1991.
"Če sledim Pirjevčevi analizi tako 'prešernovske strukture' kot 'strukture' poezije, ki se je '(po)vrnila sama k sebi', pridem do ugotovitve, da poezija ni storila nič drugega, kot le izpolnila eno izmed Baudelairovih zapovedi, tisto namreč, da je najvišja tista pesem, ki nastane iz čiste radosti do same pesmi (pisanja pesmi), ker pač poezija nima kaj opraviti z resnico!
A prav tu je kleč! Poezija ima opraviti z resnico, še več – poezija je resnica sama. Resnica človeškega bitja, katerega edino pravo bistvo je prav nihilizem. Čisti nič, ki ga doseže, ko je njegova zavest samo še zavest o sami sebi, ko doseže stanje Popolne praznine. Razsvetljenja in Nirvano ter je tako odrešena ciklične eksistence, ki jo uzakonja Kolo življenja s svojim nenehnim vrtenjem."
Vmesni glasbeni vložki – izbral jih je Mihael Kozjek – so odlomki iz skladbe Erika Satieja Gnossienne št. 1 v izvedbi pianista Bojana Goriška. Tonski mojster Vojko Kokot, bralca Maja Moll in Igor Velše.
Iskanje
