Pisateljica Zora Tavčar je diplomirala na ljubljanski univerzi iz svetovne književnosti, se preselila na Tržaško in doktorirala na katoliški univerzi v Milanu s tezo Leopardi pri Slovencih. Poučevala je na slovenskih srednjih šolah do upokojitve leta 1988. Živi na Opčinah pri Trstu. Literarno pot je začela s poezijo, nato prešla na kratko prozo in jo objavljala revialno, zbrala pa tudi v knjigi Ob kresu življenja. Njen zapis Štiri desetletja s slovenščino v zamejstvu je izšel v reviji Traditiones leta 1997. V njem takole opiše svoje uvode v vlogi učiteljice v "veselo in ponosno osvajanje slovenščine v zamejski šoli":
"Hočeš pomeniti kaj v javnem življenju? A kako, če se boš smešil s svojo slovenščino kakor politik, ki sem ga slišala najprej govoriti v bleščeči italijanščini, potem pa v primitivni slovenščini?
Podobno me obide, če stopim v delavnico k slovenskemu obrtniku, ki je ravno v lepi italijanščini odslovil nekega klienta, tebe pa sprejme z nizko, pritlehno slovenščino. Ali ga ne boš bolj spoštoval in ga imel za sposobnejšega in uglednejšega, če se bo obrnil nate v lepem strokovnem jeziku, te sprejel in se poslovil z izbranimi vljudnostnimi izrazi in zaključil z lepim slovenskim ’pozdravljeni’ ali ’na svidenje in se priporočam’?"
Vmesni glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Dveh skladb za flavto in kitaro Pavleta Merkuja v izvedbi Cveta Kobala in Žarka Ignjatoviča. Tonski mojster Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Iskanje
