Avtorica Iva Božič je diplomirala na ljubljanski filozofski fakulteti in se kmalu potem odpravila v Pariz. V prispevku Vsi njegovi otroci so izgubljeni, ki je izšel v spletni objavi LUD Literature 8. marca 2019, se ob srečanju z avtorji, ki so izbrali francoščino kot leposlovni jezik, predvsem z libanonskim Aminom Maaloufom, sooča z vprašanjem izbire jezika ter izražanjem vrednot, svobode in narodne pripadnosti.
"Morda sem to dvojnost jezika vseeno sama še toliko laže prepoznala, ker mi je vse bliže. Vsi tisti trenutki, ko ugotoviš, da nekatere fraze govoriš le še v enem izmed svojih jezikov, da nekatere v vsakem izmed njih spreminjajo pomen ali domeno ... Ne nazadnje rahlo razočaranje, ko tvoj najljubši jezik postane tako vsakdanji, da se spusti na raven obrabljenih fraz tipa ,ben voila ça va quoi' in je znova lep šele, ko ga spet slišiš, včasih po zaslugi tistih glasbenikov, ki vztrajajo pri tradiciji šansona in jo modernizirajo, ne da bi izgubila lepoto pripovedi ali jezika."
Esej je z glasbenimi vložki opremil Mihael Kozjek; to so odlomki iz Fantazije za flavto in klavir Gabriela Fauréja v izvedbi flavtistke Irene Grafenauer in pianista Michaela Grandta. Tonski mojster je Robert Markoč, bralca Jasna Rodošek in Jure Franko.
Iskanje
