Iskanje
59 min • 03. 04. 2025
Posnetek nima več pravic za predvajanje na spletu!
59 min • 03. 04. 2025
Posnetek nima več pravic za predvajanje na spletu!
Ta teden začenjamo cikel oddaj, v katerih bomo poslušali posnetke koncertov festivala stare glasbe Seviqc 2024.
Koncert ob odprtju je bil v Celju, v stolni cerkvi sv. Danijela, 9. avgusta 2024, na njem pa sta violinistka Adriana Alcaide in čembalistka Ana Marija Krajnc izvedli tri Bachove sonate za violino in obligatni čembalo (preostale tri sta izvedli na zaključnem koncertu, ki ga bomo poslušali 5. junija).
Johann Sebastian Bach je šest sonat (BWV 1014-1019) napisal kmalu po smrti svoje prve žene Marie Barbare, verjetno med letoma 1720 in 1723 v Cöthnu. Oba inštrumenta je dobro poznal in v sonatah je raziskal in upodobil vse njune tedanje tehnične in izrazne možnosti. Sonate so eden prvih primerov uporabe čembala kot solističnega glasbila, v tem primeru skupaj z violino, kajti v baroku je čembalo veljal za spremljevalni inštrument, ki je izvajal basso continuo, tokrat pa ga je Bach postavil za enakovrednega violini.
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 6 V G-DURU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1019
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 5 V F-MOLU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1018
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 2 V A-DURU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1015
Violina: ADRIANA ALCAIDE, Čembalo: ANA MARIJA KRAJNC
Ta teden začenjamo cikel oddaj, v katerih bomo poslušali posnetke koncertov festivala stare glasbe Seviqc 2024.
Koncert ob odprtju je bil v Celju, v stolni cerkvi sv. Danijela, 9. avgusta 2024, na njem pa sta violinistka Adriana Alcaide in čembalistka Ana Marija Krajnc izvedli tri Bachove sonate za violino in obligatni čembalo (preostale tri sta izvedli na zaključnem koncertu, ki ga bomo poslušali 5. junija).
Johann Sebastian Bach je šest sonat (BWV 1014-1019) napisal kmalu po smrti svoje prve žene Marie Barbare, verjetno med letoma 1720 in 1723 v Cöthnu. Oba inštrumenta je dobro poznal in v sonatah je raziskal in upodobil vse njune tedanje tehnične in izrazne možnosti. Sonate so eden prvih primerov uporabe čembala kot solističnega glasbila, v tem primeru skupaj z violino, kajti v baroku je čembalo veljal za spremljevalni inštrument, ki je izvajal basso continuo, tokrat pa ga je Bach postavil za enakovrednega violini.
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 6 V G-DURU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1019
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 5 V F-MOLU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1018
JOHANN SEBASTIAN BACH: SONATA ŠT. 2 V A-DURU ZA VIOLINO IN ČEMBALO, BWV 1015
Violina: ADRIANA ALCAIDE, Čembalo: ANA MARIJA KRAJNC
François Couperin je komponiral predvsem čembalske skladbe, glasbo za manjše komorne zasedbe, kratke posvetne pesmi in motete za največ tri glasove in basso continuo. Ni se ukvarjal z opero in dolgo je veljalo prepričanje, da nikoli ni pisal za orkester — vse dokler ni angleški muzikolog Peter Holman odkril, da je glasba enega izmed Couperinovih komornih koncertov povezana z nekim danes izgubljenim baletom. Pri baletnih predstavah v Franciji Ludvika XIV. se je plesna glasba izmenjevala s petjem.
89 min • 05. 02. 2026
Henry Purcell se je rodil v londonskem Westminstru in je prvo glasbeno izobrazbo dobil v zboru kraljeve kapele. Večino svojega, le 36 let trajajočega življenja je preživel v Londonu. Komponiral je za operni oder, za cerkev, gledališče ter tako za kraljevske mecene kot ljubiteljske glasbenike.
93 min • 29. 01. 2026
Sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju vseskozi fascinirale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljala duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na drugem koncertu, ki je bil v torek, petindvajstega novembra, je nastopil ansambel musica cubicularis s poljsko-slovensko sopranistko Heleno Bregar. Na sporedu so bile pesmi Henryja in Daniela Purcella, Blowa in Ecclesa, pa tudi več instrumentalnih skladb.
92 min • 22. 01. 2026
Oba sklepna koncerta lanske petnajste sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu sta bila posvečena pesmim o ljubezni, izgubi in ljubosumju, ki so jim Angleži rekli »mad songs« ali »pesmi norosti«. Norost, nesrečna zaljubljenost in nezdrava ljubezen so v 17. stoletju ves čas zanimale občinstvo. Zlasti v Angliji so mnoge gledališke igre in glasbena dela upodabljali duševno stanje žrtev ljubezenske strasti, ki je vodila v blaznost. Najpogostejši razlog je bila nesrečna ljubezen. Na prvem koncertu, ki je bil v ponedeljek, štiriindvajsetega novembra, sta nastopila basist Lisandro Abadie in lutnjarica Mónica Pustilnik. Na njunem sporedu je bila glasba Purcella, Weldona, Fingerja, Ecclesa in neznanih avtorjev iz druge polovice sedemnajstega stoletja.
88 min • 15. 01. 2026
Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.
87 min • 08. 01. 2026
