Arcangelo Corelli je svojo peto in najbolj vplivno zbirko objavil 1. januarja 1700 ter v njej zbral dvanajst violinskih sonat. Posvetil jo je volilni kneginji Sofiji Šarloti Brandenburški, ki je bila znana podpornica umetnosti. Z njo ni imel neposrednega stika in verjetno je bilo posvetilo povezano s politiko. Od posvetila si Corelli verjetno ni obetal finančnega dobička, vse pa kaže, da je zbirko izdal na lastne stroške in jo prodajal sam. Če je domneva pravilna, je moral z njo veliko zaslužiti, saj je postala daleč najuspešnejša publikacija instrumentalne glasbe. Notne izdaje so v Italiji dotlej večinoma pripravljali iz premičnih kovinskih simbolov podobno kakor besedila, a je to avtorje omejevalo pri možnostih in natančnosti zapisa. Kompleksnejši bakrorezi, kakršnega je zahteval Corellijev tisk, so bili pred 18. stoletjem redki in so zahtevali občutno daljšo pripravo.
Iskanje
