Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani.
Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala.
Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.«
Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.«
In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Iskanje
