V ljubljanski Cukrarni predstavljajo samostojno razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel nagrado za življenjsko delo, njegova dela pa najdemo v zbirkah velikih galerij kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja Arte Povera, ki se je v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti.
Slika je okno v drug svet je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojstvenim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe oseb – najprej je šlo za njegov avtoportret - je spojil z odsevnim ozadjem in tako del njegovega umetniškega dela vsakič znova postanemo mi, ki to delo gledamo. "Takrat sem spoznal, da so del umetniškega dela tudi univerzum, prostor, čas in obiskovalec. Tako kot sem sam del umetniškega dela, je to postal tudi njegov gledalec. Nisem bil več sam, ni šlo več za mojo identiteto temveč za nas. Vsi so bili del moje identitete, moja identiteta pa del družbe." Tako pove Michelangelo Pistoletto, ki se na razstavi z naslovom Četrta generacija v Cukrarni predstavlja s svojimi ključnimi deli, poudarek pa je na njegovem temnem obdobju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, namreč vidi več vzporednic: "Zdaj smo ponovno v temi in ta razstava kaže na to, zato je pomembna. Moja dela iz osemdesetih so zdaj zelo sodobna. A optimistično se sprašujem ali bomo lahko po koncu tega obdobja znova videli svetlobo."
Pistoletto sicer velja za ključnega predstavnika gibanja Arte povera, ki se je, kot pravi sam, osredotočalo na bistveno in bilo v tem radikalno. In prepričan je, da ostaja radikalno in relevantno še danes.
Foto: Iza Pevec
Iskanje
