Iskanje
12 min • 25. 02. 2022
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Silvestrovanje na Programu Ars je bilo letos vse prej kot nedolžno. Poslušalce je pričakal večer, poln skrivnosti, indicev, spletk in nerazrešenih ugank, ki so jih prispevali sodelavci programa Ars v uredništvih igranega programa, kulture in resne glasbe. Programske ure smo prepletli z napeto in privlačno glasbo ter voščili priljubljenih znanih glasov, ki redno gostujejo v naših oddajah. Gostiteljica Silvestrskega večera na ARSu je bila Mateja Perpar.
280 min • 01. 01. 2026
Na božični oziroma na sveti večer, ko se po ljudski modrosti nebo dotakne zemlje … ko se noč spreminja v dan, tema v svetlobo, bomo v posebni oddaji gostili arheologa in glasbenika Janeza Jocifa. Kot pravi sam, mu sladkobna glasba, ki doni z ulic veselega decembra in poje o zimi, snegu, lučkah in romantiki, ni blizu. Rad se vrača k izvoru, k pristnemu, starodavnemu izročilu … hodi po obronkih poti, ki vodijo k drobcem rokopisov, starim glasbilom, upodobljenim na freskah cerkva, h glasbi, ki se je ohranila in nam priča o davnih časih, ko so ljudje morda veliko bolj kot danes vanjo znali prelivati svoja resnična občutja.
79 min • 24. 12. 2025
Ples, umetnost gibanja, nas spremlja že od nekdaj. Prve upodobitve plesa imajo obredno vlogo, skozi srednji vek so bile povezane tudi z verskimi temami. Z družbenim razvojem se je spreminjala tudi vloga plesa. V baroku, ki je slavil dinamiko in gibanje, je ples postal simbol elegance in družbenega statusa. V 19. stoletju se je plesno središče Evrope preselilo na Dunaj. Saloni in kavarne so postali živahna plesna prizorišča. Dunajski valček, ki je nastal iz nemškega ljudskega plesa, je s svojim vrtinčenjem in hitrim ritmom osvojil ves svet. Postal je več kot le plesna forma; postal je kulturni simbol Dunaja, ki ga lahko prepoznamo tudi v secesijski umetnosti, kjer so umetniki z vrtinčastimi, fluidnimi vzorci posredno ujeli duha valčka.
26 min • 16. 12. 2025
Predavanje dr. Katre Meke ponuja vpogled v slikovito podobo beneškega slikarstva 18. stoletja, ko umetnost doživlja svoj drugi preporod. Gre za paradoksalno obdobje, ki po eni strani pomeni zaton politične moči Serenissime s padcem republike leta 1797, po drugi pa izjemen razcvet umetnosti, ki so ga zaznamovali Giambattista Tiepolo, Sebastiano Ricci, Rosalba Carriera in drugi. Vrhunska dela beneških mojstrov so v tem času pomembno zaznamovala tudi prostor današnje Republike Slovenije, razdeljen med Beneško republiko in habsburškimi deželami.
26 min • 12. 11. 2025
Ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni – 17. avgusta 1919 je namreč Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Prekmurci pa so se s tem spet pridružili matičnemu narodu – se bomo spomnili enega izmed osrednjih pisateljev Prekmurja v 20. stoletju – Miška Kranjca. Rodil se je 15. septembra 1908 v Veliki Polani kot drugi od štirih otrok v kmečko-delavski družini, ki ni imela lastne zemlje. Po končani šoli v domačem kraju je bil sprejet v ljubljansko Marijanišče. Med letoma 1922–1930 se je šolal na klasični gimnaziji, po maturi je do leta 1934 študiral slavistiko na ljubljanski univerzi, vendar je študij zaradi literarne in družbeno-politične angažiranosti opustil in se vrnil v Prekmurje. To je obdobje njegovih prvih literarnih objav in uspehov. Ob začetku druge svetovne vojne je bil kot član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Prekmurje med organizatorji odpora proti okupatorju. Oktobra 1944 je odšel v partizane v Savinjsko dolino, od tam pa na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.
39 min • 16. 08. 2025
