Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih.
In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu.
O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Iskanje
