Willi Zimmermann: ''Glasbenike sem navadil, da igramo samostojno brez dirigenta.''

Opis epizode

Pogovor s koncertnim mojstrom Willijem Zimmermannm, glasbenim vodjem Komornega orkestra iz Züricha, 12. decembra v dvorani Union v Mariboru

Gospod Zimmermann, v Mariboru prvič nastopate s Komornim orkestrom iz Züricha, v katerem ste koncertni mojster od leta 2008. Prosim, predstavite nam svojo glasbeno pot…

WZ: Že zelo zgodaj sem se začel učiti igranja na violino. Kot deček nisem veliko pel, sem pa imel vedno v rokah violino, na katero sem poskušal igrati. Igranja na violino sem se začel učiti že pri petih letih, to je bilo v 60-ih letih 20. stoletja zelo nenavadno, zato so me v šoli dajali sošolcem za zgled, kako pomembno je začeti igrati zgodaj. Z leti je čas začetka igranja glasbila postal vse bolj pomemben, saj se otrok tako hitreje naravno poveže s svojim glasbilom. Tako sem pri 16-ih letih že diplomiral na baselskem glasbenem konservatoriju. Moja prva pomembna učitelja violine sta bila Sandor Zöldy in Sandor Vegh, študira sem tui pri Nathanu Milsteinu in nato pri Günterju Pichlerju, ki je bil prvi violinist godalnega kvarteta ''Álban Berg'' na Dunaju. Študij pri Pichlerju sem nato prekinil, saj sem dobil povabilo mladega godalnega kvarteta Amati, ki je iskal prvega violinista. V kvartetu Amati, ki je deloval v Baslu in Zürichu, sem nato zavzeto igral kar 21 let in z njim prepotoval ves svet, saj smo izvajali veliko koncertov. Leta 1993 sem dobil novo povabilo in postal koncertni mojster komornega ansambla Musíkkolegium Winterthur, ki je severovzhodno od Züricha. Tam sem dobil sanjsko pogodbo, saj sem lahko vsako leto sam izbral svoje dejavnosti, lahko sem igral manj ali več. V primerjavi z godalnim kvartetom, ki ni redna služba, ampak se sestaja po dogovoru, pa sem lahko mesto v orkestru dobro uravnotežil z delom v komornem orkestru, ki je zame enako kot v godalnem kvartetu, le z več glasbeniki.

Kakšna glasba pa je bila v ospredju vašega dela v Winterthuru, kateremu obdobju in izvajalskemu slogu ste se najbolj posvečali?

WZ: Zasedba komornega orkestra Musíkkolégium v Winterthuru obsega 50 glasbenikov, s katerimi smo izvajali tudi obsežna dela Brahmsa in Brucknerja, a v izvirni zasedbi, Brahms je npr. vključil 8 prvih violin, ni bilo podvajanja glasbil, kot danes, zato je orkester zvenel zelo drugače. Sicer pa sem s solznimi očmi po 21-ih letih nehal igrati v godalnem kvarteti Amati, saj verjamem, da je treba nehati, ko si na vrhu. Če pa se v kvartetu postaraš, postane neverjetno težko, potrebuješ še druge glasbene povezave, morda učiteljski položaj, ves čas se je treba boriti, saj ni nič samo po sebi umevnega. Zato sem z velikim veseljem sprejel povabilo, da leta 2008 postanem koncertni mojster Komornega orkestra iz Züricha. Do takrat je veljalo, da izvedbe vodi dirigent, sam pa sem dejal, da morajo glasbeniki v komornem orkestru znati igrati tudi sami, brez dirigenta, in to dobro! Tako sem uvedel način igranja brez dirigenta in sem s tem nadaljeval. Glasbenike sem navadil, da igramo samostojno brez dirigenta. Seveda imamo zelo radi dirigente, če so dobri in radi pridejo k nam, tako kot prej. Biti pa moramo sposobni igrati tudi sami, ne le preproste skladbe, ampak tudi zelo tehtna dela, kot sta v nocojšnjem sporedu deli Suka in Šostakoviča, da jih lahko prepričljivo predstavimo poslušalcem. Igrati v komornem orkestru ni bolj udobno, kot igrati v simfoničnem orkestru, ampak je treba veliko več misliti na cel kolektiv. Pri tako malo številčnem orkestru, kot je Komorni orkester iz Züricha, kjer igra okrog 20 godalcev, je vsak glasbenik enak pomemben kot jaz. To kolegom godalcem govorim vedno znova, ne, da bi jih svaril, ampak, da bi jih spodbujal. Kaj lahko sam naredim brez svojih kolegic in kolegov? Zelo je pomembno, da se dobro pogovorimo, saj imajo vsi svoje ideje, želje, interese, so tudi individualisti, a pomembno je, da jih v skupni igri povežem za dobro izvedbo, na koncu pa je rezultat veliko večje zadovoljstvo.

Predstavite prosim nocojšnji spored iz izvajalskega stališča, od poznega baroka do 20. stoletja…

WZ: Baročna glasba je za nas zelo pomembna, nimamo sicer izvirnih baročnih glasbil, da bi izvajali v historični izvajalski praksi, saj bi morali zelo drugače pripravljati glasbene izvedbe. Vsak bi moral tudi doma drugače vaditi, v posebni intonaciji,…Glasbenikom v primerih baročne glasbe svetujem, naj igrajo z baročnimi loki, ki dajo drugačen in posebej občutek tudi v glasbeni artikulaciji, v primerjati z modernim lokom, ki obstaja približno od leta 1800. To je že velik korak v pravi izvajalski smeri, vedeti je tudi treba, kje igrati z vibratom in kje brez vibrata, kako izvajati okraske,... Pred leti sem igral veliko baročne glasbe s slavnimi specialisti, res pa je, da se z leti védenje in zavedanje o izvajalski praksi tudi spreminja in ohranja naše izvajanje bolj vznemirljivo.

Dirigent in skladatelj Rudolf Baršáj je za priredbo Šostakovičevih kvartetov št. 8 in št. 10 za komorni orkester dobil dovoljenje skladatelja Dmitrija Šostakoviča. Pri transkribiranju je dodal kontrabase, sicer pa ni veliko spremenil avtorjeve partiture. Menim, da je predvsem godalni kvartet št. 10 zelo uspel v priredbi za komorni orkester. Igral sem ga tudi kot kvartet, vedno je zame velik izziv, saj je glasba na več mestih zelo krhka, v komornem orkestru pa dobi povsem drugo dimenzijo in drugačno zvočnost.

S Komornim orkestrom iz Züricha pogosto snemate in izdajate glasbene albume, kaj zdaj pripravljate?

WZ: Srečo imamo, da ima naš glasbeni direktor Daniel Hope dobro povezavo z založbo Deutsche Gramophon, tako vsako leto snemamo za nov glasbeni album. Pogosto snemamo v Nemčiji, predvsem v Berlinu, tudi v Južni Koreji smo snemali, ko smo bili tam na turneji, čudovito in zelo udobno pa je snemati tudi v domači koncertni hiši našega orkestra v Zürichu. V naši mali dvorani je prostor za 250 poslušalcev, ko pa je prazna, je zelo primerna za snemanje komornega orkestra.

Katere koncertne sporede še pripravljate?

WZ: V čast jubileju Dmitrija Šostakoviča, ob 50-letnici njegove smrti leta 2025, pripravljamo sporede z njegovimi deli: godalna kvarteta št. 8 in št. 10 v priredbi za komorni orkester, pa Šostakovičev klavirski koncert št. 1 s klavirjem, trobento in godalnim orkestrom ter Jolivetov koncert za enako zasedbo. Pripravljamo tudi spored glasbe Johanna Sebastiana Bacha in njegovih sinov, posebej Carla Philippa Emanuela Bacha, ki so ''odprli veliko okno'' za glasbeni razvoj prihodnosti. Tudi Mozart in Beethoven sta se od njih veliko naučila. Po smrti Bachovih sinov njihove glasbe žal niso več veliko igrali, s svojo virtuoznostjo in izraznostjo pa zelo ustreza našemu pomlajenemu orkestru.

Izvajate tudi sodobno glasbo in nova dela?

WZ: Da, tudi novo glasbo igramo, različne skladbe. Menim, da je pomembno, da vsako leto prvič izvedemo kakšno novo skladbo sodobnega skladatelja, tudi iz Švice. To pomeni za nas veliko dela, a jih prosim, naj, če je le mogoče, napišejo tako, da bomo lahko igrali brez dirigenta. Če gre, je dobro, če ne, pa se je tudi treba potruditi za prvo izvedbo, saj vendar živimo danes, v sodobnem času.

Pogovor s koncertnim mojstrom in glasbenim vodjo Komornega orkestra iz Züricha Willijem Zimmermannm je pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere Bernard Stramič

Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si