Iskanje
5 min • 26. 12. 2024
Pogovor z violinistko Arabello Steinbacher, solistko s Komornim orkestrom iz Züricha v dvorani Union v Mariboru.
Gospa Steinbacher, nam lahko najprej predstavite violino, na katero igrate na nocojšnjem koncertu?
AS: Že nekaj let igram na Stradivarijevo violino »ex Benno Walter« iz leta 1718. To je čudovit instrument, zelo lepa violina. Na njej ne igram le baročne glasbe, kot sta Bachova violinska koncerta, ampak tudi druge skladbe različnih obdobij. Violina je bila takrat drugačne oblike, danes pa je moderna violina.
Pogosto izvajate raznovrstno glasbo, recimo baročno in sodobno. Kateri koncerti za violino pa so v središču vašega repertoarja?
AS: Zelo rada izvajam raznovrsten repertoar glasbe za violino. To ohranja izvajalsko svežino, saj ne izvajam le glasbe iz enega obdobja in sloga. Ko sem še študirala violino, sem igrala veliko klasicistične glasbe, npr. vse Mozartove violinske koncerte, pa tudi Beethovna in Schuberta. Ko sem postala najstnica, pa me je zelo zanimala glasba 20. stoletja, takrat sem začela igrati violinske koncerte Šostakoviča, Hačaturjana in Prokofjeva, pozneje tudi Berga, Brittna in Hindemitha. Zelo rada tudi povezujem glasbo iz različnih obdobij, saj imajo skladbe veliko različnih strani in odtenkov, poleg tega me to zabava in je hkrati tudi izvajalski izziv, da predstavim različne glasbene značaje.
Igrate z različnimi simfoničnimi orkestri in tudi s komornimi orkestri, kaj vas kot violinistko najbolj navdušuje?
AS: Redno igram z več simfoničnimi orkestri, rada pa imam tudi glasbene kontraste in igranje s komornimi orkestri brez dirigenta, kot je Komorni orkester iz Züricha. Pri tem gre za zelo drugačen način izvajanja kot, če sem solistka s simfoničnim orkestrom, ki ga vodi dirigent. Oboje imam zelo rada, zame je izziv in ima svoj čar. Seveda rada igram baročne violinske koncerte s komornim orkestrom, obožujem Bacha in Vivaldija, izvajam njune koncerte, a ne uporabljam baročnega loka in violine s črevnatimi strunami, tako sama ne poskušam posnemati historične izvajalske prakse.
Zelo me zanima tudi sodobna glasba. Lani sem dobila naročeno novo koncertno delo za violino, ki ga je napisal skladatelj Georges Lentz, in sem ga premierno izvedla v Sydneyu, v Avstraliji. Lentz je po rodu iz Luksemburga, a že vrsto let živi v Sydneyu in je tudi sam violinist. Navdušil me je že z drugim svojim koncertom, pred petimi leti sem ga spoznala, ko sem igrala v Sydneyu, in sem ga prosila, naj zame napiše novo skladbo. Z Lentzem sva se vsak teden pogovarjala po video povezavi, saj se nisva mogla srečati in sva tako sodelovala pri nastajanju koncerta, zanimivo je, kako se je ob tem skladba spreminjala in sem lahko prispevala tudi svoje želje in poglede, novo delo pa se je tako razvijalo. Tako trenutno izvajam violinski koncert Georgesa Lentza, sem pa vseskozi odprta za novo glasbo in druga nova dela.
Kaj vas priteguje pri igranju s komornim orkestrom, kot je ta iz Züricha?
AS: Gre za veliko bolj pretanjeno in občutljivo sodelovanje, kjer se z glasbenimi zelo natančno poslušamo med seboj, vsi so bolj pozorni na skupno soigro, saj igramo brez dirigenta. Tudi takšno komorno igro imam zelo rada.
Posneli ste tudi ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha in Arva Pärta, kako izbirate in sestavljene sporede za svoje glasbene albume?
AS: Da, posnela sem violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha in skladbe Arva Pärta, na drugem glasbenem albumu pa koncerte Štirje letni časi Antonia Vivaldija in Astorja Piazzolle. Zdela se mi je zelo zanimiva kombinacija, glasba Bacha in Pärta pa ima tudi izrazito duhovno kakovost in meditativno energijo, ki se ujema.
Veliko potujete in izvajate koncerte po svetu, morda tudi na turneji?
AS: Da, solistično igram povsod, čeprav v teh letih izvajam manj turnej, saj je moja hčerka še zelo majhna. Pred njenim rojstvom sem bila pogosteje na turnejah, sem pa nedavno izvedla več koncertov v Južni Koreji in na Tajvanu, naslednje leto bom znova igrala na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Res je daleč, a glasba je z
12. december 2024, dvorana Union, Maribor, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere: Mateja Perpar
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
Pogovor z violinistko Arabello Steinbacher, solistko s Komornim orkestrom iz Züricha v dvorani Union v Mariboru.
Gospa Steinbacher, nam lahko najprej predstavite violino, na katero igrate na nocojšnjem koncertu?
AS: Že nekaj let igram na Stradivarijevo violino »ex Benno Walter« iz leta 1718. To je čudovit instrument, zelo lepa violina. Na njej ne igram le baročne glasbe, kot sta Bachova violinska koncerta, ampak tudi druge skladbe različnih obdobij. Violina je bila takrat drugačne oblike, danes pa je moderna violina.
Pogosto izvajate raznovrstno glasbo, recimo baročno in sodobno. Kateri koncerti za violino pa so v središču vašega repertoarja?
AS: Zelo rada izvajam raznovrsten repertoar glasbe za violino. To ohranja izvajalsko svežino, saj ne izvajam le glasbe iz enega obdobja in sloga. Ko sem še študirala violino, sem igrala veliko klasicistične glasbe, npr. vse Mozartove violinske koncerte, pa tudi Beethovna in Schuberta. Ko sem postala najstnica, pa me je zelo zanimala glasba 20. stoletja, takrat sem začela igrati violinske koncerte Šostakoviča, Hačaturjana in Prokofjeva, pozneje tudi Berga, Brittna in Hindemitha. Zelo rada tudi povezujem glasbo iz različnih obdobij, saj imajo skladbe veliko različnih strani in odtenkov, poleg tega me to zabava in je hkrati tudi izvajalski izziv, da predstavim različne glasbene značaje.
Igrate z različnimi simfoničnimi orkestri in tudi s komornimi orkestri, kaj vas kot violinistko najbolj navdušuje?
AS: Redno igram z več simfoničnimi orkestri, rada pa imam tudi glasbene kontraste in igranje s komornimi orkestri brez dirigenta, kot je Komorni orkester iz Züricha. Pri tem gre za zelo drugačen način izvajanja kot, če sem solistka s simfoničnim orkestrom, ki ga vodi dirigent. Oboje imam zelo rada, zame je izziv in ima svoj čar. Seveda rada igram baročne violinske koncerte s komornim orkestrom, obožujem Bacha in Vivaldija, izvajam njune koncerte, a ne uporabljam baročnega loka in violine s črevnatimi strunami, tako sama ne poskušam posnemati historične izvajalske prakse.
Zelo me zanima tudi sodobna glasba. Lani sem dobila naročeno novo koncertno delo za violino, ki ga je napisal skladatelj Georges Lentz, in sem ga premierno izvedla v Sydneyu, v Avstraliji. Lentz je po rodu iz Luksemburga, a že vrsto let živi v Sydneyu in je tudi sam violinist. Navdušil me je že z drugim svojim koncertom, pred petimi leti sem ga spoznala, ko sem igrala v Sydneyu, in sem ga prosila, naj zame napiše novo skladbo. Z Lentzem sva se vsak teden pogovarjala po video povezavi, saj se nisva mogla srečati in sva tako sodelovala pri nastajanju koncerta, zanimivo je, kako se je ob tem skladba spreminjala in sem lahko prispevala tudi svoje želje in poglede, novo delo pa se je tako razvijalo. Tako trenutno izvajam violinski koncert Georgesa Lentza, sem pa vseskozi odprta za novo glasbo in druga nova dela.
Kaj vas priteguje pri igranju s komornim orkestrom, kot je ta iz Züricha?
AS: Gre za veliko bolj pretanjeno in občutljivo sodelovanje, kjer se z glasbenimi zelo natančno poslušamo med seboj, vsi so bolj pozorni na skupno soigro, saj igramo brez dirigenta. Tudi takšno komorno igro imam zelo rada.
Posneli ste tudi ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha in Arva Pärta, kako izbirate in sestavljene sporede za svoje glasbene albume?
AS: Da, posnela sem violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha in skladbe Arva Pärta, na drugem glasbenem albumu pa koncerte Štirje letni časi Antonia Vivaldija in Astorja Piazzolle. Zdela se mi je zelo zanimiva kombinacija, glasba Bacha in Pärta pa ima tudi izrazito duhovno kakovost in meditativno energijo, ki se ujema.
Veliko potujete in izvajate koncerte po svetu, morda tudi na turneji?
AS: Da, solistično igram povsod, čeprav v teh letih izvajam manj turnej, saj je moja hčerka še zelo majhna. Pred njenim rojstvom sem bila pogosteje na turnejah, sem pa nedavno izvedla več koncertov v Južni Koreji in na Tajvanu, naslednje leto bom znova igrala na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Res je daleč, a glasba je z
12. december 2024, dvorana Union, Maribor, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc, prevod izjav bere: Mateja Perpar
Foto: Dejan Bulut, www.nd-mb.si
Legokocke nagovarjajo vse generacije in v muzej vabijo širše občinstvo, pravi princ Dimitri von Thurn und Taxis, upravitelj Devinskega gradu, ki stoji na strmi pečini nad tržaškim zalivom. Že več kot 400 let ga poseduje ena najstarejših evropskih plemiških rodbin. Je prava turistična atrakcija, v njem pa so zdaj postavili tudi impresivne skulpture iz legokock, ki rekonstruirajo njegovo zgodovino.
1 min • 16. 04. 2026
V 89. letu je umrl ugledni slovenski skladatelj Pavel Mihelčič - radijski urednik, pedagog, glasbeni kritik, publicist in organizator koncertov. Akademsko skladateljsko pot je Pavel Mihelčič začel kot študent Marjana Kozine in pozneje Matije Bravničarja. V osemdesetih je deloval kot glasbeni urednik na Radiu Slovenija, sredi devedesetih je postal profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sedem let je bil tudi dekan te ustanove. Dejaven je bil kot predsednik Slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, umetniški vodja festivala ÚNICUM in Svetovnih glasbenih dni 2003 v Sloveniji, za to je prejel tudi Red za zasluge Republike Slovenije. Za svojo glasbeno ustvarjalnost je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, plaketo Novega mesta in Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen simfonični opus na tematiko Bele krajine. S Pavlom Mihelčičem slovenski kulturni prostor izgublja veliko. Dolga leta je kot kritik časopisa Delo postavljal mero slovenski glasbeni kritiki, za program Ars je vse do zadnjega pripravljal avtorske razmisleke Čas, prostor in glasba. Skladateljsko pero je držal v rokah s posebno občutljivostjo - do človeka, do ljudskega, spontanega, tudi jazzovskega, ustvarjajoč za orkester, komorne, solistične in druge zasedbe. Kot prenikav eseist se je vztrajno boril za večjo vidnost umetniške glasbe in kulture v javnem prostoru.
1 min • 16. 04. 2026
V Narodni galeriji v Ljubljani so pripravili razstavo Tone Kralj – vizionarski mistik, ki predstavlja tudi nekaj manj znanih, a izjemnih stvaritev tega prepoznavnega slovenskega umetnika. Razstava, s katero se poklanjajo 125-letnici rojstva in 50. obletnici umetnikove smrti, je nastala v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Monumentalna, skoraj trimetrska Zadnja večerja s konca dvajsetih let 20. stoletja in pa nekoliko mlajša Saloma sta dva od vrhuncev Toneta Kralja, ki nas pozdravita ob vstopu na razstavo. Obe sta bili širši javnosti dolgo nedostopni in sta bili za to priložnost tudi konzervirani-restavrirani, in tako dopolnjujeta vpogled v Kraljev opus, povezan z ekspresionizmom in novo stvarnostjo. Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac in avtor razstave, izpostavlja predvsem Kraljevo etično držo. Umetnik se je namreč kritično odzival na tedanjo stvarnost in v svoja dela vpletal tudi prikrito obsodbo nacizma ter fašizma. Razstavo so pospremili s katalogom; kot je zapisal Milovanović, pa je to tudi simbolna dopolnitev umetnikove institucionalne poti in ponovno vrednotenje njegovega opusa v širšem slovenskem in evropskem prostoru.
1 min • 15. 04. 2026
S prejemniki nagrad - režiserjem Tomijem Janežičem za predstavo 1973, Žigo Divjakom in Katarino Morano za besedilo za predstavo Anhovo in prejemnikoma igralskih nagrad Jano Zupančič in Matejem Pucem - se je pogovarjala Ana Lorger.
5 min • 13. 04. 2026
V Slovenski kinoteki je še do nedelje, 12. aprila, na sporedu cikel filmov, ki so ga poimenovali Slovenska dokumentarna pomlad. V njem so zbrali filme, ki so v zadnjih letih zaznamovali domačo dokumentarno produkcijo. Program ponuja priložnost, da jih ponovno vidimo na velikem platnu – in hkrati razmislek o tem, kako se slovenski dokumentarec danes umešča v širši filmski prostor. O izboru in njegovem kontekstu se je z urednikom filmskega programa v Slovenski kinoteki Igorjem Prasslom pogovarjala Tina Poglajen.
7 min • 10. 04. 2026
