Ena najbolj specifičnih in natančno profiliranih programskih sekcij Ljubljanskega filmskega festivala je že od leta 2003 sekcija Ekstravaganca. Z izbranimi filmi, ki vedno tako ali drugače prestopajo meje običajnejših produkcij, si je Ekstravaganca v več kot dvajsetih letih pridobila skoraj kulten status in zvesto občinstvo, odprto za zelo različne žanre, pogojno sprejemljiv črni humor in spektakularno brutalne filmske prizore. In prav taka je tudi letošnja ekstravagantna bera.
Najbolj bizarna je gotovo Nora hiša, nekakšna črna komedija s prvinami trilerja in fantastične grozljivke, posneta v slogu ameriških humorističnih serij iz devetdesetih let nizozemskih režiserjev in scenaristov Steffena Haarsa in Flipa van de Kuila. Zgodba, začinjena z zelo unikatnim humorjem, se posveča izredno razumevajočemu in potrpežljivemu družinskemu očetu Berniju; ta se nehote zaplete z neusmiljenimi ruskimi kriminalci, ki prestopijo vse meje. Nato prestopi meje še Berni … Nora hiša je brezkompromisno bizaren film, ki pretirava v vsem, česar se loti, zato je tudi odziv gledalcev nanj lahko le skrajnosten – ali ga popolnoma obožujejo ali pa popolnoma raztrgajo. Vmesne poti ni.
Precej bolj klasičen, tako v zgodbi kot slogovno, je tudi dobri stari znanec Liffovega občinstva, akcijski kriminalni triler Racija v Manili. Gre za četrti del izjemno priljubljene južnokorejske franšize, v kateri detektiv stare šole s težko roko med preiskavo umora naleti na trd oreh – svetovni splet. Današnji kriminalci namreč ne delujejo več le analogno, ampak predvsem digitalno in dobri klasični, v tem filmu predvsem krvavo fizični, prijemi ne zadostujejo več. A z novimi okrepitvami in tipičnim akcijskim humorjem se zapleti, ki menda temeljijo na resničnih primerih, nazadnje seveda srečno rešijo.
Popolnoma drugačen pa je konec letošnjega zvezdnika med ekstravagantneži, telesne grozljivke Substanca. Francoska režiserka Coralie Fargeat, ki je občinstvo Liffovih Ekstravaganc navdušila že pred leti z neizprosnim žanrskim filmom Maščevanje, se je tokrat spustila v lov na večno mladost – in ga popeljala v skrajnost. Nekaj, kar se je še pred desetletji s filmom Smrt ji lepo pristoji morda zdelo kot zabavno fantazijsko poigravanje, se z zgodbo lepe, a nečimrne Elisabeth Sparkle, ugašajoče zvezde televizijskega fitnesa, sprevrže v grozljivo izmaličenost telesa in duha. Z glavno vlogo v tem izjemno večplastnem filmu, ki ga nekoliko kvari le neposrečen in s preveč posebnimi učinki začinjen konec, se je na filmska platna vrnila tudi Demi Moore, naravnost odlična v svoji telesni in duševni razgaljenosti.
Iskanje