Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Ko je leta 1972 pri nemški založbi Deutsche Grammophon izšel komplet Chopinovih etud – op. 10 in 25 – v izvedbi pianista Maurizia Pollinija, je bila glasbena javnost priča novemu izvajalskemu mejniku. Posnetek teh izjemno zahtevnih skladb je dosegal še nikoli prej slišano tehnično dovršenost, izenačenost in eleganco, ki je osupnila ter hkrati v drugi plan postavila njegovo glasbeno občutljivost in suverenost. Pollini je postal sinonim tehnične perfekcije; vsaka njegova poznejša plošča pa je vzbudila predvsem zanimanje v tej smeri.
23. marca letos je svojo življenjsko pot sklenil Maurizio Pollini. Veliki italijanski pianist je soustvarjal, kreiral in definiral temelje pianizma v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja. V prvi iz niza treh oddaj, posvečenih Polliniju, predvajamo glasbo Beethovna, Schuberta, Chopina in Schumanna v njegovih izvedbah.
Iz več razlogov le redko slišimo skladbe, ki so zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin ostale oddaljene ali pa so za današnji okus premalo privlačne, da bi vzbudile zanimanje več glasbenikov, pa tudi poslušalcev. To je glasba, ki je prestala preizkus časa, a se ob današnjem hitrem gibanju pozornosti in nagnjenju k instantnim dražljajem največkrat znajde na slepem tiru, kjer so odložene stvari z izgovorom, da je zanje zmanjkalo časa. Na tihem se zavedamo, da bi te umetnine zahtevale nekaj naše dodatne pozornosti, ki je nismo več pripravljeni zamenjati za udobje že znanega. Tokrat pozornost namenjamo glasbi, ki je, objektivno gledano, pozabljena oziroma neznana širšemu koncertnemu občinstvu. Predstavljamo 12 karakternih etud, op. 2 Adolfa von Henselta v izvedbi Piersa Lanea in Fantazijo v e-molu op. 77 Antona Rubinsteina v izvedbi Leslieja Howarda.
Reinecke je začel komponirati mlad in v svojem življenju zbral okoli 288 opusov. Pet godalnih kvartetov, ki so ohranjeni, zajema celotno obdobje njegovega življenja. Skladatelj ni bil le poznavalec repertoarja za godalni kvartet, temveč je v raznih tovrstnih zasedbah tudi igral violino ali violo. To poznavanje mu je bilo v veliko pomoč, ko je začel pisati svoje lastne kvartete.
Vsestranski glasbenik Carl Reinecke se je rodil 23. junija 1824 v Altoni, ki je bila tedaj del Danske, danes pa je okrožje nemškega mesta Hamburg. Vso izobrazbo in glasbeno vzgojo je prejel od očeta Rudolfa Reineckeja, ki je bil ugleden učitelj in glasbeni pisec. Carl naj bi začel skladati pri sedmih letih, zagotovo pa je, da je pri dvanajstih že nastopal kot solist na violini in klavirju, kmalu je postal tudi izvrsten orkestrski glasbenik. Kot osemnajstletnik je uspešno gostoval na Švedskem in Danskem, kjer mu je kralj Christian VIII. leta 1843 podelil štipendijo, ki mu je omogočila študij v Leipzigu. Tu je spoznal Mendelssohna, Gadeja, Schumanna in Davida, kar je brez dvoma močno vplivalo na njegov razvoj.
Carl Reinecke je bil nemški skladatelj, dirigent in pianist, rodil se je leta 1824. Študiral je pri očetu, Rudolfu Reineckeju, pa tudi pri Felixu Mendelssohnu, Robertu Schumannu in Franzu Lisztu. Spominjamo se ga kot enega najvplivnejših in vsestranskih glasbenikov svojega časa. 35 let, do leta 1902, je bil profesor klavirja in kompozicije na leipziškem konservatoriju. Po upokojitvi je večer svojega življenja, svojih zadnjih osem let, povsem posvetil kompoziciji; to je obrodilo skoraj tristo objavljenih del. Skupno je napisal štiri klavirske koncerte, pa koncerte za violino, violončelo, harfo in flavto ter ogromno komorne glasbe. Med njegova najpomembnejša dela štejejo tri simfonije in opero Kralj Manfred.
Ker človeška ustvarjalnost ne pozna meja, zaživi umetnost tudi na tleh, ki ji niso najbolj naklonjena. V glasbeno najpolnejšem obdobju – romantiki – se je razvila in vzcvetela koncertna etuda. Predvajamo in predstavljamo Dvanajst novih velikih karakternih etud, op. 95 Ignaza Moschelesa, Klavirsko sonato v f-molu, op. 27/1 Johanna Baptista Cramerja in Balado za klavir št. 2 v a-molu, op. 87 Yorka Bowna.
Življenje ene največjih pianistk moderne dobe Marthe Argerich, o kateri lahko z gotovostjo trdimo, da je vse prej kot tista ustaljena podoba, ki jo živi veliko njenih koncertnih kolegov, je bilo vedno zavito v tančice skrivnosti. Njena želja po zasebnosti je vedno znova ovirala radovedno javnost, ki se je hotela dokopati do podrobnosti njenega vihravega značaja, nekonvencionalnega življenjskega sloga in njenih pogledov na umetnost. Predvajali bomo Sonato za klavir št. 7 v D-duru, op. 10/3 Ludwiga van Beethovna, Ravelove Nočne prikazni in Klavirski koncert št. 1 v e-molu, op. 11 Frédérica Chopina v njeni izvedbi.
Bax je bil v bistvu nekonformistična figura, osvobojena družbenih konvencij, saj se je rodil v premožni družini. Za preživetje mu ni bilo treba nikoli delati ali poučevati. Zdi se, da po najstniških letih ni imel običajnega doma. Selil se je iz hotela v hotel in končno preživel svoja zadnja leta v pubu White Horse v Storringtonu v Sussexu.
Bax je med prvo svetovno vojno za Harriet Cohen, s katero je takrat živel, napisal Simfonične variacije za klavir in orkester. Cohenova je za to delo imela izključne izvajalske pravice, to pa je bil poglaviten razlog, da Simfonične variacije dolgo niso bile objavljene. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja jih je igrala precej pogosto, leta 1948 pa jo je nesreča za nekaj časa oropala uporabe desne roke.
Arnold Bax je za številne daleč najbolj zapostavljen britanski skladatelj iz prve polovice 20. stoletja, časa, v katerem so ustvarjali Elgar, Britten, Holst, Vaughan Williams in Walton. K prepoznavnosti zagotovo niso pripomogli Baxova sramežljivost, zadržanost in odpor do promoviranja svoje glasbe.
Vračamo se v čas analognih posnetkov, ki so jih založbe izdajale na vinilnih ploščah. Imena izvajalcev mogoče niso več tako znana današnjemu poslušalcu klavirske glasbe, saj v obilici izjemnih interpretov preprosto ni več mogoče nameniti pozornosti vsem, ki si jo vsekakor zaslužijo. Upamo, da naš izbor odkriva kakšno novo dragocenost ali obuja spomine na nekoč živo preteklost. Glasba Carla Marie von Webra, Domenica Scarlattija, Franza Liszta, Richarda Wagnerja in Frederica Chopina v izvedbah pianistov Alfreda Brendla, Alexandra Brailowskega, Alexandra Jennerja, Paula Badura-Skode in Jorgeja Boleta, Alfreda Cortota.
Pianist Cyril Smith je od leta 1926 do 1930 študiral na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu. V tem obdobju mu je zmaga na klavirskem tekmovanju, ki ga je razpisal časopis Daily Express, prinesla pomembne koristi, med drugim tudi snemanje pri založbi Columbia. Naslednje leto je debitiral v Birminghamu. Devetnajstletni pianist je bil nedvomno že tehnični čudež. Pet let pozneje je k njemu pristopil vodja založbe HMV, ki je bil navdušen nad nekaterimi njegovimi radijskimi posnetki. Smith se je odločil za izredno zahtevno skladbo Islamej Milija Balakireva.
Marguerite Long se je rodila 13. novembra 1874 v starem romanskem mestu Nîmes na jugu Francije. Njen oče je bil železniški delavec, mati pa je bila tista, ki se je navduševala nad glasbo. Na malo Marguerite je imela najmočnejši glasbeni vpliv njena osem let starejša sestra Claire. Kot v prejšnji oddaji, se bomo ob zgodbi francoske pianistke seznanjali tudi z življenjsko potjo Cyrila Smitha.
11. novembra 1931 je Marguerite Long prejela dokončani prepis koncerta Maurica Ravela. Skladatelj, fasciniran nad ritmi jazzovske glasbe, ki jo je spoznaval na turneji po Ameriki, se je po dolgem času spet vrnil k ideji klavirskega koncerta. Njegov namen je bil ustvariti briljantno delo, ki povzdiguje pianistovo virtuoznost, brez potrebe po iskanju globin in višjih resnic; pristop, ki ga je navduševal pri Saint-Saёnsu in Mozartu. Željo, da bi bil solist na premieri, je moral Ravel zaradi težav z zdravjem opustiti. Delo je posvetil Marguerite Long in čez dva meseca, 14. januarja 1932, je pianistka igrala premierno izvedbo z Ravelom na podiju orkestra Lamoureux.
Leta 1848 so politični vzgibi nacionalne identitete v Evropi sprožili veliko prebujanje. Češki skladatelj Bedřich Smetana je s svojimi pozivi k odpravi habsburške absolutistične vladavine odkrito sodeloval v tej revoluciji. Ko se je komaj izognil aretaciji in si ni mogel ustvariti kariere v Pragi, se je umaknil na Švedsko.
Skladatelj Ralph Vaughan Williams je bil dolgoletni intimni prijatelj Harriet Cohen. V pismih je razkril zaletav odnos in jo redno spominjal na tisoče poljubov, ki mu naj bi jih obljubila. Bil je gost na njenem domu in se pogosto udeleževal majhnih zabav, ki jih je Cohenova prirejala za svoje prijatelje. Leta 1933 je premierno izvedla njegov Klavirski koncert v C-duru. Koncert je pianistki posvečen, nekaj časa pa je imela tudi ekskluzivno pravico do izvajanja.
Ko smo se ozirali po zgodbah koncertnih pianistov in pianistk, se je kakor naročena pojavila Harriet Cohen. Težko je doumeti, da je nekoč tako priljubljena in oboževana umetnica povsem pozabljena. Med vojnama je bila najbolj očarljiva britanska pianistka z zbirko slik, ki je bila skoraj tako impresivna kot seznam njenih ljubimcev. Magnetna privlačnost njene osebnosti in očarljivo samosvoja zunanjost sta bili vseskozi oblegani tako z moške kot ženske strani.
Na turneji po Ameriki je Čajkovskega navdušilo igranje pianistke Adele aus der Ohe. Povabil jo je v Rusijo, da bi ponovila njun uspeh izpred dveh let v Carnegiejevi dvorani, ko sta izvedla skladateljev Prvi klavirski koncert. Tako sta leta 1893 Adele in sestra Mathilde spakirali kovčke ter se odpravili na naporno, več tednov dolgo potovanje. Konec oktobra je bil Sankt Peterburg prizorišče zgodovinskega koncerta. V prvi polovici je bila premierno izvedena Šesta simfonija Čajkovskega, Patetična. Ob žalnem koncu simfonije je pianistka zapisala: "Čajkovski je bil zdrav in srečen, vendar se je zdelo, da v mislih skriva slutnjo nenadne smrti. V odmoru je govoril o Gounodovi smrti in o visoki starosti, ki mu je bila dana. Večkrat je ponovil: Če bi le živel še dvajset let, koliko bi lahko še pisal, kaj vse bi lahko naredil."
