{"links":{"first":"https://ars.rtvslo.si/api/post?categories=89&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=1","last":"https://ars.rtvslo.si/api/post?categories=89&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=88","next":"https://ars.rtvslo.si/api/post?categories=89&hide_future=true&include=featured_media%2Cfrontpage_image%2Cauthors&page=2","prev":null},"data":[{"type":"Post","id":"81855","attributes":{"wp-id":635270,"date":"2020-06-30T10:42:47+02:00","modified":"2020-06-30T10:42:47+02:00","slug":"semezdin-mehmedinovic-memed-rdeca-ruta-in-snezinka","post-type":"post","title":"Semezdin Mehmedinovíć: Me'med, rdeča ruta in snežinka","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/semezdin-mehmedinovic-memed-rdeca-ruta-in-snezinka/","content":"

»Danes zjutraj bi verjetno moral umreti,« je udarni stavek, s katerim bosanski pesnik in pisatelj Semezdin Mehmedinovíć začne knjigo Me'med, rdeča ruta in snežinka. Zanj še vedno velja, kot je nekoč dejal, da piše počasi in malo; vendar nič, kar napiše, ne ostane spregledano. Najbolj opaženo in prevedeno doslej je njegovo žanrsko neulovljivo delo Sarajevski blues, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. Knjigo, v kateri izmenjuje poezijo, prozne fragmente in malce daljše zapise, je ustvaril med obleganjem Sarajeva, mesta, ki ga med vojno ni zapustil. Zelo ameriško pa se bere delo Me'med, rdeča ruta in snežinka, še posebej če upoštevamo, da so Združene države Amerike konglomerat prišlekov iz najrazličnejših delov sveta in kultur, ki s seboj prinašajo svoje zgodbe, preteklost, morda travme in se z osebno prtljago vpenjajo v ameriško stvarnost.

Naslov romana je tridelen, izrazito tridelna pa je tudi zgradba. V prvem delu Me'med pisatelj predstavi svoje doživljanje srčne kapi, zato tudi udarni začetni stavek. Drugi del, naslovljen Rdeča ruta, se bere kot roman ceste, v katerem v maniri dnevniških zapisov sledimo potem po slikovitih puščavah ameriškega juga, ki jih je Mehmedinovíć prevozil s sinom Harunom, ki nosi rdečo ruto. Na potovanje se odpravita z namenom, da bi obiskala Phoenix, prvo postojanko družine po prihodu v ZDA. Popis potovanja, pospremljen z risbami, v drobnih potezah slika psihologijo pripovedovalčevega odnosa s sinom. V tretjem delu Snežinka stopi v ospredje pisateljeva žena Sanja, ki doživi možgansko kap in izgubo spomina. Ob soočanju z obojim se hkrati kaže skorajda brezpogojna ljubezen, ki povezuje dolgoletna partnerja.

V vsakdan in bolezenske težave družine nas Mehmedinovíć popelje v prvi osebi, z izrazito avtofikcijskim pristopom, dnevniškim zapisovanjem, pri čemer je ločnica med realnim in fikcijskim zabrisana. Žanrsko ne gre za hibrid, v delu se denimo pojavi le ena pesem, četudi se nekateri krasni uvidi in poetično zapisane misli berejo skoraj kot pesmi v prozi. Kompilacija beležk, kot jih na nekem mestu poimenuje, ostaja enaka v vseh treh delih. Gre za bolj ali manj kratke prozne fragmente in prav ta drobljenost mu omogoča, da preskakuje od bistvenega k bistvenemu. Celoto držijo skupaj glavni junaki in nekatere teme, s specifično gradnjo pa besedilo izpričuje razsrediščenost in nemonolitnost identitete ter selektivnost in nezanesljivost spomina.

Pripovedovalec se boji izgube spomina, enega od stranskih učinkov zdravil, ki jih mora jemati. Zdi se, da je ta bojazen tudi gonilo dnevniških zapisov: »Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil. Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil.« Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje. Vprašanje spomina je neposredno povezano s tem, kdo posameznik sploh je in kaj ga določa. Sanja se recimo spomni nekega bosanskega izraza, za katerega ne najde angleške ustreznice; ko se ji spomin počasi vrača, pogosto obuja spomine na njihovo življenje v Bosni, tudi na medvojno obdobje ali na otroštvo.

S spominom se posredno veže tudi vprašanje identitete in tujstva, ki sta precej intenzivno razvita motiva dela. Ta odvod logično vzklije iz dejstva, da je Mehmedinovíćeva družina prišla v ZDA od drugod, in četudi tu živijo že več kot dvajset let, je njihova identiteta, tudi jezikovna, še vedno razcepljena. Priimek Mehmedinovíć je za lečečega zdravnika pretežko izgovorljiv, zato pacienta preimenuje v Me'meda, kar postane naslov prvega dela knjige.

V tej najdemo tudi za pisatelja značilno obilno navajanje referenc s področja književnosti, filma, likovne umetnosti in glasbe; v knjigo vstopajo tudi prijatelji, na primer Jergović ter naša Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, kar bi zopet lahko povezali z vprašanjem spomina. Redkeje, a vendarle, se avtor nanaša tudi na družbeno-politične in socialne razmere v novi domovini. Obregne se ob Trumpa, bolj odločno ob ameriški zdravstveni sistem, saj se zavarovalnica skuša izogniti obveznosti plačila bolniške njegovi ženi.

Že naslov napoveduje poudarek na družinskem trikotniku, v katerega sredino avtor dovoli vstopiti bralcu, hkrati pa odlično izpelje induktiven skok v občečloveške teme bolezni, minevanja, spomina, ljubezni, odnosa med staršem in otrokom, zaznamovanosti s preteklostjo, vojno idr. To ne nazadnje odlikuje vsako odlično avtobiografsko pisanje in tudi Mehmedinovíćev roman Me'med, rdeča ruta in snežinka ni izjema.

","excerpt":"Prevedel Jurij Hudolin; Maribor : Litera, 2019","featured-media-id":20796,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174703318","abovetitle":"","subtitle":"Prevedel Jurij Hudolin; Maribor : Litera, 2019","category-text":"False","permalink":"2020/06/semezdin-mehmedinovic-memed-rdeca-ruta-in-snezinka/","show-start":"2020-06-30T02:12:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"375","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/29/SemezdinMehmedinoviMemedrdearutainsneinka4819630.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174703318","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"84"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20796"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20796"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81854","attributes":{"wp-id":635267,"date":"2020-06-30T10:36:28+02:00","modified":"2020-06-30T10:36:28+02:00","slug":"ahmed-buric-ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald","post-type":"post","title":"Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/ahmed-buric-ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald/","content":"

Najprej o obsegu: Knjiga Ti je smešno, da mi je ime Donald? je precej kratka, vendar ne prekratka. Ima približno sto štirideset strani, kar je na prvi pogled malo, še zlasti, ker pripoveduje o vrsti kompleksnih tem, tako o vojni v Sarajevu, o mestu samem, njegovi preteklosti in sedanjosti, med vrsticami pa tudi o njegovi prihodnosti. Knjiga te posrka, a ne izpljune, odloži te, vsaj zamišljenega, tudi drugačnega, tako da obseg ni premajhen.

Nato o naslovu. Naslov Ti je smešno, da mi je ime Donald? sporoča dvoje: da knjigo najverjetneje pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, Donald, seveda, in da jo pripoveduje drugemu, poslušalcu oziroma natančneje bralcu. Slišano drži samo delno. Pripoved res pripoveduje Donald, toda ali jo pripoveduje drugemu, je vprašanje.

Zato besedo, dve o pripovedni taktiki: Prvoosebni pripovedovalec, Donald, res pripoveduje. Pripoveduje z energijo, strastjo, se nekako zaganja, saj veste, kot da ga je strah, da bo izgubil poslušalca. Ali je lahko kaj hujšega, kot da pripovedovalec izgubi poslušalčevo pozornost? To avtor pripovedi Ahmed Burić prekleto dobro ve, na hrbtni strani pa lahko tudi preberemo, da je pesnik. Zato njegov, pesnikov pripovedovalec pripoveduje živo, se ne ustavlja in zato se izgublja. Izgublja? Ja, avtor ve: če bi njegov pripovedovalec pripovedoval linearno, bi izgubil še tako potrpežljivega bralca, zato dosledno stavi na nepredvidljivost, na negotovost. Tudi ko pripoveduje kako anekdoto, ki bi jo lahko oblikoval kot novinarsko poročilo, pripoved včasih upočasni, drugič pospeši, tretjič se nekoliko porazgubi ali rezonira, vse pa zato, da ostane pripoved živa, takšno pa tudi poslušalčevo / bralčevo zanimanje.

Še beseda o pripovedni taktiki: Zdaj, ko je že jasno, da pripoved pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ostaja odprto, komu vendar pripoveduje svoje pretekle izkušnje, dnevne dogodke, razmišljanja, o svojem počutju. Donald namreč ves čas nekoga nagovarja v drugi osebi ednine. Nagovarja bralca? To itak, koga pa bo nagovarjal avtor, če ne bralca!? Toda v znotrajliterarnem pomenu nagovarja nekoga, ki ga dobro pozna, nekoga, ki je zapustil Sarajevo v letih vojne. Vendar Burić ne zdrsne, njegov pripovedovalec nikogar ne obtožuje in nikogar ne obtoži, nato pa sledi vse več indicev, da pripovedovalec nagovarja – sebe.

Kaj to pomeni za pripovedovalca? To pomeni, da se pripoved sicer začne kot pripoved nekoga nekomu, toda iz strani v stran pripoved postaja pripovedovvanje samemu sebi, srečanje s samim seboj, potovanje na konec noči, potovanje na konec nečesa, kar ne bo nikoli pomlad, potovanje … Pripovedovalec je tako tudi junak romana. Toda čeprav je kot branilec Sarajeva doživel in preživel grozne reči, je ohranil nekaj najbolj dragocenega, kar ima človek, kar lahko ima človek: človečnost.

… in kaj to pomeni za pripoved? Človeškost Burićevega pripovedovalca bi najlažje opisal tavtološko: je, skratka, človeška. Tudi ko pripoveduje konkretno anekdoto, ki bi jo kak hollywoodski scenarist zapakiral v dramatično sekvenco, tudi ko vpiše anekdoto v mrežo kulturnih referenc, pripovedovalec pogosto konča pripoved, poglavje z antiklimaksom. Tam, kjer bi pričakovali bobne, slišite violončelo. To pa je seveda dokaz več, da avtor ne stavi na preproste črno-bele postavitve, ampak da je vse potopljeno v neposredno in vendar negrobo občutenje sveta, njegove norosti, antihumanizma, izgubljenih iluzij. Vojna je bila nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, toda junak jo je preživel; življenje, kot ga živi pripovedovalec po vojni v skorumpirani, klientelistični in nepotistični družbi, ne bi smelo obstajati, toda obstaja. Zato je Burićev roman antivojni roman samo na prvi pogled, predvsem pa je roman o gnili povojni resničnosti, zato je Ti je smešno, da mi je ime Donald? tudi družbenokritični roman v najboljšem pomenu besede.

Še o Burićevem humanizmu. Romaneskni junak nekako oprošča, razume več, kot si slehernik lahko predstavlja, tako da je na prvi pogled videti močnejši kot oče iz pesmi Fildžan viška skupine Zabranjeno pušanje. Toda naj je še tako človeški, tudi v njegovem svetu obstaja delitev na ene in druge, na papke in rajo. Prevajalka Lili Potpara je ohranila obe besedi (in še kako zaradi kolorita).

Kako pojasniti razliko med prvimi in drugimi, med papki in rajo? Razliko bi lahko opisal na ravni vsakdanjega življenja, ob odnosu do drugega in do samega sebe, pa na družbeni ravni, kako eni in drugi razumejo svoje mesto v družbi in kako vplivajo na življenje drugega in posledično družbe kot celote, skratka, s pomočjo dlakocepskega podčrtovanja differentie specifice, toda še bolje je, da sežete po Burićevi knjigi.

Namesto konca. Skupina Zabranjeno pušenje je s pesmijo Fildžan viška – hvalnico raji iz Sarajeva, lepo pokazala, kako je vojna pohabila dobrega človeka. Ahmed Burić je z romanom Ti je smešno, da mi je ime Donald? naredil še nekaj več: pokazal je, kako vojna spremeni človeka in kako lahko človek vojni in povojni norosti navkljub ohrani svojo človeškost.

","excerpt":"Prevedla Lili Potpara; Novo mesto : Goga, 2020","featured-media-id":20795,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174703319","abovetitle":"","subtitle":"Prevedla Lili Potpara; Novo mesto : Goga, 2020","category-text":"False","permalink":"2020/06/ahmed-buric-ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald/","show-start":"2020-06-30T02:11:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"409","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/29/AhmedBuriTijesmenodamijeimeDonald4819628.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174703319","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"90"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20795"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20795"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81853","attributes":{"wp-id":635264,"date":"2020-06-30T10:34:14+02:00","modified":"2020-06-30T10:34:14+02:00","slug":"robert-simonisek-kar-dopuscajo-cuti","post-type":"post","title":"Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/robert-simonisek-kar-dopuscajo-cuti/","content":"

Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?

Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.

»Naenkrat sem pokrajina«,

naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:

»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«

V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:

»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«

In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.

Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.

»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).

Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.

»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«

Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?

Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.

Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.

","excerpt":"Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)","featured-media-id":20794,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174703317","abovetitle":"","subtitle":"Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)","category-text":"False","permalink":"2020/06/robert-simonisek-kar-dopuscajo-cuti/","show-start":"2020-06-30T02:10:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"415","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/29/RobertSimoniekKardopuajouti4819627.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174703317","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

»Naenkrat sem pokrajina«,

"},{"kind":"html","content":"

naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:

"},{"kind":"html","content":"

»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«

"},{"kind":"html","content":"

»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«

"},{"kind":"html","content":"

In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.

"},{"kind":"html","content":"

»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).

"},{"kind":"html","content":"

»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"125"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20794"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20794"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81130","attributes":{"wp-id":633513,"date":"2020-06-23T15:07:00+02:00","modified":"2020-06-23T15:07:00+02:00","slug":"branko-cestnik-sonce-petovione","post-type":"post","title":"Branko Cestnik: Sonce Petovione","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/branko-cestnik-sonce-petovione/","content":"

Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.

Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”

Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.

Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”

Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.

","excerpt":"Celje : Mohorjeva družba, 2019","featured-media-id":20746,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174701996","abovetitle":"","subtitle":"Celje : Mohorjeva družba, 2019","category-text":"False","permalink":"2020/06/branko-cestnik-sonce-petovione/","show-start":"2020-06-23T02:03:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"352","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/22/BrankoCestnikSoncePetovione4807913.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174701996","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"214"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20746"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20746"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81127","attributes":{"wp-id":633479,"date":"2020-06-23T12:24:20+02:00","modified":"2020-06-23T12:24:20+02:00","slug":"sylvia-plath-ljubezenska-pesem-norega-dekleta","post-type":"post","title":"Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/sylvia-plath-ljubezenska-pesem-norega-dekleta/","content":"

Sylvia Plath je najbolj znana po kultnem romanu Stekleni zvon in po pesniški zbirki Ariel, veliko manj pa je govora o njeni zgodnji poeziji. Prevajalka njenih tako imenovanih zgodnjih vrtnic poezije Andreja Udovč v spremni besedi k dvojezični zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta pojasnjuje, da je za nenavadno recepcijo pesničinega ustvarjanja zagotovo odgovoren tudi njen partner Ted Hughes, tudi sam velik pesnik, ki je po njenem samomoru postal nekakšen angel varuh njenega literarnega ustvarjanja. Zgodnje pesmi oziroma kar vse, kar je bilo napisano pred Arielom, naj bi bile po njegovem mnenju le nekakšna generalka pred predstavo, a že ob srečanju s prvo pesmijo pričujoče zbirke uvidimo njegovo zmoto. Gre za pesem Ljubezenska pesem norega dekleta, ki je dala slovenski izdaji tudi naslov. Sylvia Plath jo je imela za eno izmed svojih najljubših, Hughes pa je v razdelek zgodnje poezije v knjigi Zbrana poezija sploh ni uvrstil. Ta vilanela uteleša tisto magično brezčasnost poezije Sylvie Plath, ki več kot petdeset let po njeni smrti še vedno enako presune: »Zaprem oči in ves svet potemni.; / privzdignem veke, v rojstvo se odstre. / (Prikazen v mislih si, se mi zazdi.)«

Res je, da je njena poezija skozi čas dozorevala, dokler ni nastal Ariel, a ravno v teh zgodnjih pesmih vidimo mnoge tematske in vsebinske poudarke, ki so pozneje dobili še veličastnejši zven, in prav tu lahko zaznamo njeno pravo esenco, ko je bila že presneto dobra pesnica, čeprav je bila za nekatere še pesnica v nastajanju. Pesmi namreč udarijo, nas ujamejo nepripravljene na vso surovo iskrenost in se neizogibno zasidrajo v nas. Takšna je poleg naslovne še pesem Sinjebradec, v katerem se njegova izbranka zaklinja, da bo vrnila ključ in pozabila na vse, kar je spoznala. Pa vilanela Objokovanje, v kateri pesnica piše o očetovi prezgodnji smrti. Pesmi se nasploh berejo kot svarila, tožbe, prošnje in obljube, avtorica je v svojem pesniškem izrazu je do svojih subjektov in do sebe neizprosna in trda, a ne kruta. Prav zaradi prefinjenega ravnotežja, ki ga ohranja med trpkostjo in nežnostjo, ni v njeni poeziji niti kančka patetike, niti ščepca razčustvovanosti, a za celo morje čustev in občutij. Nagovarjanje arhetipskih modelov ni pretenciozno, saj jih priklicuje skozi lastno izkušnjo, v tem pa je neka nenadomestljiva iskrenost.

Pesmi v zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta so prepesnjene vrhunsko, saj v slovenščini zaživijo po svoje, a kljub temu ne izgubijo izvirnega čara. To je navdušujoče, ker Sylvia Plath pogosto piše v rimah in v klasičnih pesniških oblikah; najbolj pri srcu so ji vilanele in soneti, najdemo pa tudi tercete, svitanico, epitaf. Njeni subjekti, ki so pogosto vezani na žalostne zgodbe, se v njih ne utopijo, ampak vselej izplavajo kot polnokrvni liki. Narava, ki jih obkroža in celo dopolnjuje ali določa, je upesnjena presenetljivo. Še tako klišejske podobe zahajajoče lune ali zaledenelega jezera stke v podobe sveta, ki je tako prosojen, da lahko uvidimo njegovo pravo bit. »Zimska krajina je obvisela v ravnovesju, / ko jo srep pogled gorgone je uklel v modrikast led; v živo sliko je zamrznilo drsalce,« zapiše v pesmi Predgovor k pomladi, v pesmi Ljubimca in školjkar ob resničnem morju pa: »Misel, ki je videla zelenkaste valove plime / prečesavati v spirale zavozlane kodre deklic morja, / zdaj plahuta s krili kakor netopirji in nje usedline / naselijo podstrešje, ki krije ga lobanje skorja.« Res je, da nad pesmimi visi teža sveta, a znajo tudi zafrfotati, se zavrteti, se obregniti in pomežikniti. Ta raznolikost pesniškega jezika je polna svežine, radostnega nemira, ki ne jenja. Zgodnje vrtnice Sylvie Plath s svojim trnjem prebodejo kopreno ustaljenih pričakovanj in dišijo enako sladko kot poznejše, če ne še bolj.

","excerpt":"Prevedla Andreja Udovč; Ljubljana : Sanje, 2020","featured-media-id":20737,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174701999","abovetitle":"","subtitle":"Prevedla Andreja Udovč; Ljubljana : Sanje, 2020","category-text":"False","permalink":"2020/06/sylvia-plath-ljubezenska-pesem-norega-dekleta/","show-start":"2020-06-23T02:02:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"322","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/22/SylviaPlathLjubezenskapesemnoregadekleta4807915.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174701999","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"164"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20737"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20737"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81129","attributes":{"wp-id":633486,"date":"2020-06-23T12:27:41+02:00","modified":"2020-06-23T12:27:41+02:00","slug":"marija-klobcar-poslusajte-stimo-mojo-potujoci-pevci-na-slovenskem","post-type":"post","title":"Marija Klobčar: Poslušajte štimo mojo – Potujoči pevci na Slovenskem","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/marija-klobcar-poslusajte-stimo-mojo-potujoci-pevci-na-slovenskem/","content":"

Monografija Poslušajte štimo mojo Marije Klobčar, višje znanstvene sodelavke Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, predvsem raziskovalke ljudskega pesništva in delovanja potujočih pevcev in drugih pesemskih ustvarjalcev, prvič v tolikšnem obsegu osvetljuje njihovo delovanje in pomen na Slovenskem. Pojavu sledi od najstarejših srednjeveških virov do našega časa. Novost v primerjavi z dosedanjimi obravnavami te teme je predvsem avtoričino prepričanje, da je vitezom, kot so bili Žovneški, Gornjegrajski in gospod Ostrovrški, že v 13. in 14. stoletju mogoče pripisati, da so slovenščino na tedanji razvojni stopnji poznali in v nekaterih svojih stvaritvah tudi upoštevali in uporabljali.

Avtorica tudi meni, da je najvidnejša slovenska zgodovinska pesem Pegam in Lambergar bistveno starejša, kot je veljalo doslej. V pesmi je namreč mogoče prepoznati obračun, ki je sledil spopadu med obrambo Rudolfa Habsburškega in Otokarjem II. Přemislom leta 1278. Dolgoletno raziskovalno delo, poudarja, jo je kljub pomanjkanju virov pripeljalo do vrste novih spoznanj, ki se nanašajo »na različna obdobja in na različne družbene skupine potujočih pevcev, od nosilcev viteške kulture, ki razkrivajo vlogo slovenskega jezika v srednjem veku, do sejmarskih pevcev in prosjakov, pojasnjujejo pa tudi vlogo letakov po iznajdbi tiska in prehajanje obveščanja na druge medije«.

V 18. in 19. stoletju je ljudska pesniška in pripovedna ustvarjalnost z zapisovanjem in prepisovanjem pa tudi s pomočjo časopisja doživela velik razmah. Avtorica posebej opozarja na pesnike, ki jih je vodila želja po ustvarjanju, mednje pa so sodili »umetniško nadarjeni godci oziroma igrci, na Koroškem imenovani bukovniki. V tem okolju pa je bil tudi prostor za ustvarjanje tistih posameznikov, ki so željo po prostosti izražali s pesmimi o svobodnih popotnikih. Med njimi so bili tudi duhovniki in ženske.« Takšno pesnikovanje je izhajalo iz svobode duha in je bilo »redko oprto na neposredna potovanja: nove prostore je ustvarjala sama pesem«. Iz tega nabora, še ugotavlja etnologinja in slavistka Marija Klobčar, so prišle v ljudsko izročilo predvsem pesmi o vinu in druženju ob njem.

Gradivo v monografiji Poslušaj štimo mojo je razdeljeno v štiri temeljne skupine. Prva izhaja iz želje po presežnem in je povezana s posebnim družbenim ali duhovnim poslanstvom njenih nosilcev. V tem okviru, meni avtorica, sledenje zgodovinskemu dogajanju »najprej izriše lik igrca, nosilca obrednih tradicij, povezanih z glasbo«.

V drugo skupino pesemskega sporočanja so uvrščene pesmi, ki so jih narekovale potrebe po obveščanju – v naših krajih predvsem opozarjanje na turške vpade od 16. stoletja naprej. Takrat je bila Ljubljana s prižiganjem kresov na okoliških vzpetinah pomembno obveščevalno središče za Srednjo Evropo.

V tretjo skupino sodijo pesmi, namenjene širjenju idej ali sporočil, s katerimi je bilo mogoče tudi zaslužiti, kar je veljalo zlasti za senzacionalne dogodke in posebne usode posameznikov. To so bile upesnjene novice o dogodkih, povezanih tako z grajsko gospodo kot s pripadniki nižjih družbenih slojev, ki so bili za svoje prestopke kaznovani, pozornosti pa so bili deležni tudi najrevnejši.

V četrto skupino so uvrščene pesmi o svetnikih, ki so jih zlagali učitelji, organisti in godci, bile pa so, kot pravi Klobčarjeva, pomemben del repertoarja tistih potujočih pevcev, ki jim je po ljudskem pravu pripadala miloščina, torej slepih in ljudi z drugimi telesnimi okvarami, ter najrevnejših. Ti so bili v ljudskih predstavah Bogu posebej blizu, kar ponazarja tudi izraz ubogi. Vojni invalidi so imeli celo pravico igranja na lajno, sukajoče orgle, kot so jim rekli, pri čimer za darove niso več prosili z molitvijo zlatih očenašev, miloščina pa je vse bolj postajala nagrada za igranje.

Ugotovitve Marije Klobčar o potujočih pevcih na Slovenskem so zanimive tudi v primerjavi s sorodno tradicijo pri drugih narodih. Dokazi, ki jih navaja, da so delovali tudi na naših tleh, tako spreminjajo razumevanje ustvarjalcev oziroma nosilcev ljudskega izročila. V nov premislek o 13. stoletju jih z umestitvijo pesmi Pegam in Lambergar v ta čas ponuja tudi slovenski historiografiji.

Več kot le vlogo likovne spremljave v knjigi Poslušajte štimo mojo imajo vključene ilustracije – od posnetkov panjskih končnic ter reprodukcije rokopisnih in natisnjenih objav do terenskih posnetkov Petra Nagliča in drugih fotografov.

","excerpt":"Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2020","featured-media-id":20739,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174701995","abovetitle":"","subtitle":"Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2020","category-text":"False","permalink":"2020/06/marija-klobcar-poslusajte-stimo-mojo-potujoci-pevci-na-slovenskem/","show-start":"2020-06-23T02:01:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"329","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/22/MarijaKlobarPosluajtimomojo4807918.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174701995","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"60"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20739"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20739"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"81128","attributes":{"wp-id":633483,"date":"2020-06-23T12:26:03+02:00","modified":"2020-06-23T12:26:03+02:00","slug":"michael-ondaatje-luc-vojne","post-type":"post","title":"Michael Ondaatje: Luč vojne","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/michael-ondaatje-luc-vojne/","content":"

Ni prvič, da se pripovedovalci in junaki kanadskega pisatelja Michaela Ondaatjeja obračajo v lastno preteklost. Njihov skupni imenovalec je potovanje, včasih v prostoru, pogosteje v času, v spomine, iz katerih skušajo sestaviti zgodbo svojega življenja, v želji, da bi bolje razumeli svojo usodo, a vselej resignirano, z zavestjo, da je kaj takega pravzaprav nemogoče. Za angleškega pacienta Almásyja je tako ali drugače že prepozno, nekaj več upanja goji protagonistka romana Anilin duh, ki se z duhovi preteklosti sooča dobesedno, v podobi trupla še neidentificirane vojne žrtve, prek tega pa s svojo dvojno identiteto. Avtobiografsko zasnovani Michael iz Mačje mize je v tem smislu upodobljen še najbolj konvencionalno, kot nekdo, ki se spominja vélike poti svojega otroštva, da bi razumel prehod do tistega, kar je postal kasneje. Iz Ondaatjejevih del veje melanholija, tožba po izgubljenem času, a tudi čudenje nad spremenljivostjo nasploh. Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko, schwer, kot občutek z nemško besedo povzema eden od likov avtorjevega najnovejšega romana Luč vojne. Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari, a namesto tega ga iskanje pripelje do spoznanja, da so se stvari preprosto spremenile in da bo moral v novih okoliščinah sam poiskati mesto zase. To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja. Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim »resnična zgodba«, medtem ko je sam »še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja«.

Luč vojne je na nek način, kljub globoki zasidranosti v zgodovinskih dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, metafora nezmožnosti, da bi otroci kdaj zares spoznali svoje starše. Drobci, iz katerih si pripovedovalec Nathaniel zamisli zgodbo materine preteklosti, so prazen ništrc, podobno kot predmeti iz resničnosti nimajo druge zgodbe kot tisti, ki jim jo dodeli njihov lastnik. Ondaatjejev roman je v tem smislu skoraj resničnostna verzija detektivske zgodbe: v detektivkah obstaja konvencija, ki zagotavlja, da sledi vedno pripeljejo do izvora, da imajo stvari pomen, ki ga je mogoče enoznačno interpretirati, in da bo primer na koncu razrešen. V Luči vojne pa je konvencija prekinjena: vprašanja ostanejo nerazrešena, odnosi odprti in prepuščeni neusmiljenemu drobljenju časa, računi iz preteklosti neporavnani. Skladno z naslovom se zdi, da je bil vojni čas za like edini trenutek jasnosti, edini čas, ko so razločno videli svojo pot in na njej našli mesto zase. Bolj kot zgodba se Ondaatjeju posreči ustvarjanje atmosfere povojnega Londona in bližnjega podeželja, predvsem na mestih, kjer se dogajanje prestavi na nočno vožnjo po nezaznamovanih rečnih kanalih ali obiskovanje zapuščenih nepremičnin. Ondaatje v rekonstrukciji preteklosti spominja na romane Patricka Modianoja, na primer na Nočno nezgodo ali Da se ne izgubiš tu okrog. Gre za deli, ki ne želita ponujati odgovorov in se vzpostavljata kot zdaj bolj zdaj manj markantno doživetje. Le da si Luč vojne kljub vsemu prizadeva ustvariti vtis koherentne zgodbe s polnokrvnimi liki, pri čemer pa se vsi zdijo podobno sanjsko razpršeni, še najbolj pripovedovalec. Kot bi med materjo in sinom ne obstajalo ničesar drugega razen kup figuric, ki jih je mogoče poljubno prestavljati po šahovnici življenja. Roman so ob izidu tako v tujini kot pri nas pogosto pospremili z oznako, da gre za »skrito stran Angleškega pacienta«, za nekakšno stransko spremljavo tistega, kar je razumljeno kot glavna zgodba. A v primerjavi z Ondaatjevo uspešnico pušča Luč vojne vtis neoprijemljivosti, bežnosti obstranskih trenutkov v življenju. Vsi najpomembnejši dogodki romana se odvijajo ponoči ali v temačnih, zaprtih prostorih. In morda je najboljši način za vstop v takšno delo pristati na nočno vožnjo v neznano, brez pričakovanj, kot čisti užitek poti.

","excerpt":"Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019","featured-media-id":20738,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174701998","abovetitle":"","subtitle":"Prevedla Staša Grahek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019","category-text":"False","permalink":"2020/06/michael-ondaatje-luc-vojne/","show-start":"2020-06-23T02:00:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"323","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/22/MichaelOndaatjeLuvojne4807916.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174701998","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"8"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20738"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20738"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"80835","attributes":{"wp-id":632372,"date":"2020-06-16T08:46:14+02:00","modified":"2020-06-16T08:46:14+02:00","slug":"veronika-simoniti-fugato","post-type":"post","title":"Veronika Simoniti: Fugato","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/veronika-simoniti-fugato/","content":"

Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.

Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.

Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.

Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.

","excerpt":"Maribor : Založba Litera, 2019 ","featured-media-id":20626,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174700452","abovetitle":"","subtitle":"Maribor : Založba Litera, 2019 ","category-text":"False","permalink":"2020/06/veronika-simoniti-fugato/","show-start":"2020-06-16T02:03:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"377","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/15/VeronikaSimonitiFugato4797746.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174700452","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"8"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20626"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20626"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"80836","attributes":{"wp-id":632375,"date":"2020-06-16T08:48:50+02:00","modified":"2020-06-16T08:48:50+02:00","slug":"emmanuel-dongala-puska-v-roki-pesem-v-zepu","post-type":"post","title":"Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/emmanuel-dongala-puska-v-roki-pesem-v-zepu/","content":"

Romaneskni prvenec kongovskega avtorja Emmanuela Dongala Puška v roki, pesem v žepu, ki je izšel leta 1973, je smiselno brati v kontekstu časa, to pa zadeva tako mednarodni prostor, ki je bil tedaj zaznamovan s hladno vojno, kot seveda proces demokratizacije Afrike, ki je odseval tudi v literarni produkciji. Od leta 1960, ko je velika večina afriških držav postala neodvisnih, do izida Dongalovega romana, ki smo ga v slovenskem prostoru dobili z velikanskim časovnim zamikom, je preteklo več kot desetletje. Sočasno s starejšo generacijo pisateljev in pesnikov je na prizorišče začela prihajati tudi mlajša generacija, ki je sicer govorila raznolik literarni jezik, pa vendar se je v nečem stikala: ne glede na to, ali so pisali o urbanem okolju ali o periferiji, o korupciji ali afriških političnih elitah, vsi so bili zaznamovani z izkušnjo, da neodvisnost ni bistveno pripomogla k rešitvi nekaterih ključnih problemov. Morda celo nasprotno, dekolonizacija je razmere samo še poslabšala. Prevajalka Dongalovega romana Katja Zakrajšek v izčrpnem spremnem zapisu Dvoumne oblike srca in pesti navaja, da je v francoskojezični književnosti v podsaharski Afriki v desetletjih po neodvisnosti smiselno govoriti o »romanu razočaranja«, čeprav je to literarno gledano eno najzanimivejših obdobij v afriških književnostih.

Dongala v Predgovoru omenja, da se je v tistih letih, tako kot večina afriških pisateljev svoje generacije, imel za 'angažiranega' pisatelja. Omenja čas ameriške vojne v Vietnamu, pa čas velikega gibanja Črne Amerike za državljanske pravice Malcolma X in Črnih panterjev, na afriški celini pa »čas boja proti portugalskemu kolonializmu in za osvoboditev Nelsona Mandele, ki ga je zaprl rasistični režim južnoafriškega apartheida«. Čeprav je Predgovor mogoče brati tudi kot Dongalovo apologijo, ker je menda prvenec Puška v roki, pesem v žepu, za katerega je prejel nagrado Ladislasa Dormandija, napisal strastno, brez distance, nas s temi navedbami napotuje k specifičnemu branju. V središču romana je martiniški psihoanalitik Franz Fanon, ki se je vključil v alžirski oboroženi odpor. Dongala je njegov dosledni bralec. Podobno kot je bila za Fanona misel – in kot pravi Achille Mbembe »po svoji naravi misel v situaciji – rojena iz doživete, potekajoče, nestalne, spreminjajoče se izkušnje«, tako je tudi romaneskni protagonist Majela personalizirani koloniziranec, ki nima druge izbire, kakor da na kolonialno nasilje, ki zanika njegovo človeškost, odgovori z nasprotnim nasiljem. Če Fanona beremo po žrtveni plati, kar kongovski avtor tudi počne, upor postane dolžnost.

Po fanonovski logiki torej misliti pomeni skupaj z drugimi kreniti v boj. Na videz se zdi paradoksalno, da Majela stopi v boj »s pesmijo v žepu«, v pisanju pa se oprime proznih zvrsti. Ne nazadnje je predvojna afriška francoskojezična književnost znana po svoji pesniški formi (t. i. črnskosti), toda od petdesetih let dalje se je uveljavil roman, ki so ga afriški pisci potvorili na svoj način. Že starejša generacija piscev je iskala najbolj optimalno literarno formo – od tradicionalnih epov do realistično zasnovanih romanov –, s pomočjo katere bi se odzvali na politično resničnost. Katja Zakrajšek v spremnem zapisu trdi, da se Puška v roki, pesem v žepu »v obravnavi osrednjega protagonista in njegove zgodbe od toka romana diktature loči po njegovi drugačni, razmeroma naklonjeni upodobitvi in s tem bolj niansirani, čeprav enako neizprosni problematizaciji mehanizmov oblasti«. Majela je idealistični tip revolucionarja, ki ga v politiko povedejo ideje o svobodi, enakosti, solidarnosti. Njegova poznejša preobrazba v avtokrata je manifestacija »bolezni«, ki je politične narave kot tudi praksa simbolizacije. Majela je tip koloniziranca, ki prek nasilja, ki ga izbere, namesto da bi mu bil podvržen, izvede obrat k sebi.

Ugibanja, ali je roman mogoče brati tudi kot literarno utopijo, ali natančneje, kot »romaneskno refleksijo o tem, kako bi se lahko zasukala npr. politična pot Patricea Lumumbe, tega na videz idejno doslednega angažmaja in ikone afriške dekolonizacije«, pa ne spremeni dejstva, da je roman Puška v roki, pesem v žepu družbena alegorija. S tem seveda niso mišljene predpostavke Fredrica Jamesona v prispevku Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega kapitalizma (1986, slovenski prevod 2007), kjer avtor ugotavlja, da so romani tretjega sveta bodisi popularni bodisi socialistično realistični, modernizem pa naj bi pripadal zahodno-evropski bralski izkušnji, temveč da je junakova realnost povnanjena. Tisto kar se dogaja, je na očeh vseh. Morda bi bilo tako smiselno govoriti o »brezosebnem« ali »občem« pripovedovalcu, ki je orodje v rokah skupnosti, ta pa z vso mnogoplastnostjo narekuje pripoved. Čeprav se Dongala v romanu poigrava s fiktivnim in resničnim, je očitno, da ga ne zanima eksperimentiranje na stilski ravni, pač pa se večperspektivičnost dogaja nekje drugje – afroameriški intelektualec Meeks, južnoafriški delavec Marobi in Afričan Majela, kot jih vidimo na začetku romana, so nosilci različnih idej o afriških in diasporskih osvobodilnih bojih, s tem pa tudi različnih predstav in idej o celini. Tudi zaradi njih je roman mogoče brati kot pravo romaneskno enciklopedijo diskurzov o Afriki.

","excerpt":"Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019","featured-media-id":20627,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174700456","abovetitle":"","subtitle":"Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019","category-text":"False","permalink":"2020/06/emmanuel-dongala-puska-v-roki-pesem-v-zepu/","show-start":"2020-06-16T02:02:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"382","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/15/EmmanuelDongalaPukavrokipesemvepu4797750.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174700456","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"41"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20627"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20627"}},"frontpage-image":{"data":null}}},{"type":"Post","id":"80838","attributes":{"wp-id":632383,"date":"2020-06-16T08:54:11+02:00","modified":"2020-06-16T08:54:59+02:00","slug":"snezana-brumec-eden-izmed-nas","post-type":"post","title":"Snežana Brumec: Eden izmed nas","link":"https://ars.rtvslo.si/api/wp/2020/06/snezana-brumec-eden-izmed-nas/","content":"

Človek, ta nenavadni sesalec, privezan na zemljo, je potreboval na tisoče let, da je začel hoditi pokončno, zanetil ogenj in se drznil odtrgati od tal ter pognati pod modro nebesno kupolo. Zrakoplov, kot smo ga imenovali še do srede prejšnjega stoletja, je od izuma bratov Wright leta 1903 postal občudovanja vredna naprava: Ikar je prenehal biti mit in se spremenil v otipljivo stvarnost. Med Slovenci sta razvoj letalstva zaznamovala zanesenjaška brata Rusjan, še posebno mlajši, Edvard. Njun vzor je že od mladih nog občudoval Alojzij Knap.

Knap se je rodil v Cerknici leta 1904. Že kot otrok si je želel leteti. Oziral se je v nebo, opazoval ptice, izdeloval papirnate aviončke in jih spuščal iz senika. Marca 1910 ga je oče peljal na ogled letalske prireditve v Mirnu pri Gorici; Edvard Rusjan je tam opravil uspešen 40-metrski let z letalom Eda VI. Knap je rasel v dobi napredovanja aeronavtike. Užival je v vsem, kar je povezano z leti. Piloti so bili tedaj prave zvezde, prijazni do otrok, podobno kot danes nogometaši. Na tej prireditvi se je pri petih letih odločil, da bo postal pilot. Z osemnajstimi je odšel v pilotsko šolo v srbskem Kragujevcu. Končal jo je z odliko, nato pa služboval v Zemunu; tam je prav tako z odliko opravil oficirski izpit za pilota lovca. To so bili časi, ko so bili letalski mitingi izjemno priljubljeni, piloti pa uspešni pri dekletih. Mlado, lepo in premožno dekle iz ugledne beograjske družine se je zaljubilo v Slovenca Lojzeta, Lojze pa vanjo.

To je v glavnem okvir zgodbe Eden izmed nas pisateljice Snežane Brumec. Življenjepis temelji na dnevniških zapisih njenega prastrica, vojaškega pilota Alojzija Knapa. Knjiga je biografska, toda avtoričina prizadevnost presega le življenjepisna dejstva, saj gre za vešče napisano literarno besedilo. V razmeroma kratkem, sto petdeset strani dolgem romanu je oblikovala zgodbo enega izmed pionirjev slovenskega letalstva in pričarala dejavnost, ki je bila namenjena le izbrancem. Ti pa so se lotevali vse večjih in vedno bolj tveganih izzivov. Zgodba je napisana v lepem, natančnem in včasih staromodnem jeziku; v njej so opisani čustvovanje otroka, odnosi med starši in številni običaji izpred stotih let. Živahna pripoved ves čas ohranja napetost, v ozadju dogajanja pa bralec spoznava družbeno okolje prvih desetletij prejšnjega stoletja. Morda so še prav posebno poudarjene domača idila, velike razlike med družbenimi sloji v Kraljevini Jugoslaviji in nacionalne razlike ‒ Slovenci so veljali za upoštevanja vredne kot delovni, pošteni in sposobni ljudje, nikakor pa niso sodili med vodilne oziroma aristokrate.

Biografski roman Eden izmed nas pisateljice Snežane Brumec, vnukinje Knapove sestre Ivane, je literarno delo, ki že na prvi strani pritegne bralca in ga očara, tako da ga, kot življenje, skoraj prehitro prebere.

","excerpt":"Ljubljana : Beletrina, 2020","featured-media-id":20629,"comment-status":"closed","sticky":false,"radio-id":"","radio-repeat":false,"radio-status":"immutable","article-format":"","ava-link":"https://4d.rtvslo.si/arhiv/ocene/174700455","abovetitle":"","subtitle":"Ljubljana : Beletrina, 2020","category-text":"False","permalink":"2020/06/snezana-brumec-eden-izmed-nas/","show-start":"2020-06-16T02:01:00+02:00","show-end":null,"audio-length":"229","is-immutable":true,"twitter-embed":false,"polls-embed":false,"ava-mp3":"https://progressive.rtvslo.si/ava_archive06/2020/06/15/SneanaBrumecEdenizmednas4797752.mp3","instagram-embed":false,"facebook-embed":false,"ava-id":"174700455","embed":"","content-parsed":[{"kind":"html","content":"

"},{"kind":"html","content":"

"}]},"relationships":{"categories":{"data":[{"type":"Category","id":"89"}],"meta":{"count":1}},"authors":{"data":[{"type":"Author","id":"14"}],"meta":{"count":1}},"featured-media":{"data":{"type":"Media","id":"20629"},"links":{"related":"https://ars.rtvslo.si/api/media/20629"}},"frontpage-image":{"data":null}}}],"included":[{"type":"Author","id":"125","attributes":{"slug":"petra-korsic","name":"Petra Koršič","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"14","attributes":{"slug":"andrej-rot","name":"Andrej Rot","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"164","attributes":{"slug":"veronika-soster","name":"Veronika Šoster","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"214","attributes":{"slug":"misa-gams","name":"Miša Gams","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"41","attributes":{"slug":"gabriela-babnik","name":"Gabriela Babnik","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"60","attributes":{"slug":"iztok-ilich","name":"Iztok Ilich","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"8","attributes":{"slug":"ana-gersak","name":"Ana Geršak","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"84","attributes":{"slug":"maja-zvokelj","name":"Maja Žvokelj","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Author","id":"90","attributes":{"slug":"marko-goljartvslo-si","name":"Marko Golja","twitter":"","facebook":"","title":"","description":"","image":"","image-landscape":""}},{"type":"Media","id":"20626","attributes":{"wp-id":632373,"title":"fugato","caption":"Veronika Simoniti: Fugato","media-source":"Založba Litera","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/fugato.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/fugato-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/fugato-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/fugato.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20627","attributes":{"wp-id":632378,"title":"puska-v-roki","caption":"Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu","media-source":"Cankarjeva založba","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/puska-v-roki.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/puska-v-roki-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/puska-v-roki-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/puska-v-roki.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20629","attributes":{"wp-id":632384,"title":"letalec-knap","caption":"Snežana Brumec: Eden izmed nas","media-source":"Beletrina","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/letalec-knap.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/letalec-knap-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/letalec-knap-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/letalec-knap.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20737","attributes":{"wp-id":633481,"title":"pesemnorega","caption":"Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta","media-source":"Sanje","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/pesemnorega.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/pesemnorega-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/pesemnorega-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/pesemnorega.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20738","attributes":{"wp-id":633484,"title":"lucvojne","caption":"Michael Ondaatje: Luč vojne","media-source":"Cankarjeva založba","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/lucvojne.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/lucvojne-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/lucvojne-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/lucvojne.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20739","attributes":{"wp-id":633487,"title":"stimo","caption":"Marija Klobčar: Poslušajte štimo mojo – Potujoči pevci na Slovenskem","media-source":"Založba ZRC SAZU","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/stimo.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/stimo-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/stimo-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/stimo.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20746","attributes":{"wp-id":633514,"title":"sonce-petovione","caption":"Branko Cestnik: Sonce Petovione","media-source":"Mohorjeva družba","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/sonce-petovione.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/sonce-petovione-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/sonce-petovione-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/sonce-petovione.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20794","attributes":{"wp-id":635265,"title":"kdcuti","caption":"Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti","media-source":"Mladinska knjiga","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/kdcuti.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/kdcuti-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/kdcuti-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/kdcuti.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20795","attributes":{"wp-id":635268,"title":"ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald","caption":"Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?","media-source":"Goga","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/ti-je-smesno-da-mi-je-ime-donald.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}},{"type":"Media","id":"20796","attributes":{"wp-id":635271,"title":"Litera-roman-Miš-ZRC","caption":"Semezdin Mehmedinovíć: Me'med, rdeča ruta in snežinka","media-source":"Litera","media-source-url":"","src-large-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/litera-roman-mis-zrc-980x551.jpg","src-small-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/litera-roman-mis-zrc-360x215.jpg","src-square-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/litera-roman-mis-zrc-360x360.jpg","src-lightbox-url":"https://ars.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/06/litera-roman-mis-zrc-1200x748.jpg","src-large-width":null,"src-large-height":null}}],"meta":{"pagination":{"page":1,"pages":88,"count":878}}}