Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Ocene

Ocene Pasji sin

02.10.2022

Nova sezona na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana se je začela s predstavo Pasji sin. Zamisel in režija je delo mednarodno priznanega madžarskega režiserja Arpada Schillinga, ki je s predstavami večkrat gostoval tudi pri nas. Literarno predlogo sta napisala skupaj z dramaturginjo Evo Zabeszinszkij, v njej pa so združeni motivi sodobnega suženjstva in brezprizivno razslojene družbe z družinskimi disfunkcijami in zlorabo otrok. na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti in Petra Govc, foto: Peter Uhan, izsek

Ocene Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena - Gregor Strniša: Žabe

30.09.2022

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili poetično dramo slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše, ki je živel med letoma 1930 in 1987; igro, ki je nastala leta 1969 kot televizijska igra, razmeroma pogosto uprizarjajo na slovenskih odrih; tokrat jo režira Jan Krmelj, ki je o Strniševem tekstu in uprizoritvi povedal: "Hkrati je poezija, hkrati je konkreten, hkrati govori zgodbo, hkrati preveč ne zapira zgodbe. Bil je zelo intenziven proces, ker so Žabe tekst, ki te intenzivno sooči z mejami medija, kot je gledališče, z mejami jezika, s tem, kako so nekatere stvari lahko preprosto tudi nerazložljive, pa še vedno govorijo zgodbo." Gregor Strniša: Žabe Moraliteta 1969 Premiera: 29. september 2022 Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovanje in izdelava mask Nika Erjavec Asistent režiserja Marko Rengeo (študijsko) Asistent dramaturginje Tilen Oblak Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Matevž Sluga AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zabe/

Ocene Vorteks

30.09.2022

Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo.

Ocene Moonage Daydream

30.09.2022

10. januarja 2016 so se družabna omrežja, če nekoliko pretiravamo, skoraj sesula. V javnost je prišla vest, da je umrl David Bowie, eden najbolj univerzalno priljubljenih glasbenikov – še več, glasbena in popkulturna ikona, ki jo je občinstvo skoraj religiozno oboževalo. Od filma o kultnem pevcu, ki je do 33. leta izdal že 17 albumov, o kameleonu, pantomimiku, ki je prestopal meje v seksualnosti, mojstru ustvarjanja in igranja likov, kostumografije, maske in še česa, bi pričakovali, da bo tudi vizualni, ne le glasbeni spektakel – tako kot je Bowie podiral meje glasbenih žanrov, bi tudi film o njem moral vsaj načeti meje žanra glasbenega dokumentarca … Moonage Daydream, težko pričakovani film Bretta Morgna, se tega zaveda. Zaveda se tudi moči podob, ki jih imajo Bowijevi nastopi, in čustvenega naboja njegovih najbolj prepoznavnih pesmi. Nič čudnega, da svojo pripoved začne graditi počasi – z manj ikoničnimi skladbami, Bowijevim hrbtom in njegovim obrazom, ki sprva poblisne le od daleč. Uspešnice, kot so Space oddity, Life on Mars in še posebno Sound and Vision, zazvenijo šele pozneje, kot vrhunci filma. Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … tako se izriše delno zasenčen portret javne osebnosti, človeka, ki sta ga k izjemni ustvarjalnosti, raziskovanju mej umetnostnih zvrsti in podiranju tabujev v večjem delu življenja gnala tako domišljija kot tudi notranji nemir. Ključni del filma so tudi likovna dela (z Bowijevimi vred), prepoznavni filmski odlomki, popkulturni kolaž, ki z Bowiejem niti nima neposredne zveze. Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija. David Bowie – spektakel – je predvsem Bowie v mladih letih; zrelega ali celo postaranega Bowija v filmu vidimo le tu in tam. Še v končnih prizorih filma, ko Majorja Toma nadomesti Črna zvezda, se ta prikaže le za nekaj trenutkov … a morda ima tako podoba njegovega zadnjega studijskega albuma, ki je izšel na njegov 69. rojstni dan, še večjo moč. Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, »večji od življenja« – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo.

Ocene Avatar 3D

30.09.2022

Dobro desetletje po premieri se je finančno najuspešnejši film vseh časov vrnil v ki-nodvorane v nekoliko prenovljeni podobi, da nas opomni, kakšni bi morali biti filmi v 3D-tehniki. Predvsem pa, da nas opomni, da konec leta prihaja nadaljevanje. Čeprav je Avatar na prvi pogled isti film, kot smo ga imeli priložnost videti v kinu leta 2009, je režiser James Cameron z ekipo uvedel nekaj sprememb. Najbolj opazna je zamenjava zapisa podnapisov jezika ljudstva Na’vi, ki zdaj uporablja bolj klasično pisavo namesto izumetničene papyrus. To je studio sicer uvedel že, ko je uvrstil Ava-tarja v svojo pretočno videoteko. Večje nadgradnje so tiste, ki jih na prvi pogled ne opazimo, a nedvomno izboljšajo užitek ob ogledu. Tukaj gre denimo za dvig ločljivo-sti in podporo najnovejšim standardom prostorskega zvoka ter dvig števila sličic pri najbolj razgibanih scenah, ki so v izvirniku v 3D-projekciji nekaterim gledalcem pov-zročale utripanje slike. Film je s temi izboljšavami videti bolje kot kdajkoli doslej, a vizualna in zvočna po-doba ter spektakularnost izkušnje 3D-tehnike nikoli nista bili težava. Negativne kri-tike so zmeraj letele na plehko zgodbo, na ceneni simbolizem, na kulturno apropria-cijo, ki avtorjevo ambicijo po protirasističnemu in ekološkemu sporočilu razkrije kot pokroviteljsko in v svoji srži nič manj kolonialistično od tarče svoje kritične osti. Vse to je seveda še zmeraj del filma. Ta se odvija v prihodnosti, ko je človeštvo osvojilo vesolje in planet Pandora, kjer iz-kopavajo posebno rudo. Domorodci planeta so ogromna humanoidna bitja modre barve, ki živijo na civilizacijski ravni amazonskih staroselcev in imajo posebne pove-zave z vsemi živimi bitji planeta. Ljudje razvijejo naslovne avatarje, posebna gensko ustvarjena telesa, ki so videti kot Na’viji, v katera se mentalno povežejo, da posku-šajo komunicirati z njimi. Glavni junak Jake je nekdanji marinec, ki dobi nalogo, naj se infiltrira med Na’vije in preuči njihove šibke točke, vendar medtem odkrije, da so bolj humani kot ljudje in se jim v prelomnem trenutku pridruži. Mnogo vidikov zgodbe je precej podobnih oskarjevskemu vesternu Pleše z volkovi in animaciji Fern-gully: Zadnji deževni gozd, le da so postavljeni v znanstvenofantastično okolje. A zgodba je le eden od vidikov celovitega umetniškega dela, ki sestavljajo film. In na mnogih področjih je Avatar filmska mojstrovina. Čeprav traja skoraj tri ure, je tempo zgrajen tako, da gledalca ves čas drži prilepljenega na platno, akcijske scene so po-snete z občutkom za gibanje in prostor, predvsem pa iz planeta Pandora zgradi tako bogat in navdušujočih detajlov poln svet, da je film že zaradi tega vreden večkratnih ogledov. In potem je tukaj še seveda 3D-tehnika. Začetki formata segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so ga uporabljali za šok v grozljivkah in se je z njim poigraval celo moj-ster Hitchcock, a Avatar je postavil temelje sodobnega pristopa. Ta daje gledalcu ob-čutek, da gleda skozi okno in ne na platno, saj je mogoče videti globino prostora in ne samo izstopajočega elementa, kot je bil standard v starejših filmih. A ne glede na to, da je Avatar prišel v kino pred 13. leti, je še zmeraj eden redkih filmov, ki s to teh-niko dejansko ponudijo boljšo filmsko izkušnjo, vredno višje cene vstopnice. Po-novni ogled to potrdi in čeprav vse kaže, da bo decembra njegovo nadaljevanje prav tako ponudilo izredno doživetje, se je vseeno treba vprašati, ali je nadaljnji obstoj teh-nologije smiseln, če jo dobro uporablja samo en režiser.

Ocene Začetek cikla Sodobne orkestrske skladbe

29.09.2022

Orkester Slovenske filharmonije tudi v novi sezoni v abonmaju SOS načrtno goji novejši orkestrski repertoar. Sinočnji prvi koncert, ki ga je vodil dirigent Simon Krečič, ocenjuje Primož Trdan.

Ocene Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf?

27.09.2022

Mini teater, 26. 9. premiera V Mini teatru so sinoči večkratne dolge aplavze doživeli igralci predstave Kdo se boji Virginie Woolf: Klara Kuk, Branko Šturbej, Nataša Barbara Gračner in Benjamin Krnetić. Predstava, ki je bila po ptujski premieri, ko so jo datumsko prestavili, tokrat uprizorjena v Ljubljani, je nastala po slavnem besedilu Edwarda Albeeja, režiral pa jo je Ivica Buljan. To je predstava o dramskih likih, dveh zakonskih parih, ki v svojih nepotentnih življenjih, kariernih porazih ter neuresničenih "naravnih nujnostih" iščejo človeško oporo, vse pa se izjalovi v ponavljajoče se potrebe po teatralnih izgredih. Tako eksplozivni orkanski izbruhi prerastejo v impulzivno čustven medčloveški masaker. Iluzije trčijo ob zid resničnosti; nemoč, ujetost, bojazen, nemir, zaviti v nervozno in divjo napadalnost, dobijo svoje travmatične podlage, ljudje pa se prilagodijo in vdajo ... Vrhunska, napeta, drzna uprizoritev, ki naplavi vso zverinskost, častihlepnost in preračunljivost ameriške družbe v 60. letih, v globalizirani sodobnosti pa se takšne podobe brezčutnosti in brezobzirnosti zrcalijo povsod po zahodnem svetu, je z izvrstno igralsko zasedbo prepričala tudi v odtenkih humorja, utelešene izzivalnosti, poudarjenega temperamenta, utopljene žalosti … Foto: Mini teater Prevajalec: Zdravko Duša Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Nataša Barbara Gračner Branko Šturbej Benjamin Krnetić Klara Kuk Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Glasba: Benjamin Krnetić Oblikovanje luči: Sonda Toni Soprano Meneglejte Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Koprodukcija: Mini teater Mestno gledališče Ptuj

Ocene Jure Gantar: Eseji o komediji

26.09.2022

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralec: Jure Franko Jure Gantar, v Kanadi živeči univerzitetni profesor in nekdanji dramaturški sodelavec Drame SNG Maribor, v zbirki Eseji o komediji nadaljuje raziskovanje tega mnogokrat zapostavljenega žanra. Če dramo, kot pravi avtor sam, jemljemo resno, pa smo do komičnega velikokrat podcenjujoči in na komedije gledamo kot na manjvredne. Avtor esejev opozarja, da si komedija zasluži resnejšo obravnavo, saj velikokrat prav ona razkriva družbene paradokse in socialne neenakosti. Eseji o komediji so pravzaprav izbrani zapisi iz gledaliških listov uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega ter mariborske in ljubljanske Drame, delo je uredila Petra Pogorevc. Kronološko si sledijo po nastanku obravnavane drame in ne avtorjeve objave besedila, zato je Gantarjev raziskovalni razvoj težje določiti. Poleg predmeta obravnave, to je komedija kot osrednja tema vseh esejev, jih po sklopih združuje tudi metoda, saj avtor mnogo predstav obravnava s primerjalno analizo, ki mu omogoča razvoj nadaljnjih misli in interpretacije. Najbolj jasno se primerjalna analiza izkaže pri obravnavi Cankarjevega dela Za narodov blagor, ki ga postavlja v dialog s Flaubertovo komedijo Kandidat. Podobno velja za dela Karla Valentina, ki mu ob bok postavlja Charlija Chaplina, ter Brechtove Malomeščanske svatbe, ki jo, nenavadno, primerja z ideološkimi besedili Adolfa Hitlerja. V drugi metodološki sklop lahko umestimo historično in socialno-psihološko analizo izbranih besedil ter njihovo aplikacijo na filozofske discipline. Kljub heterogenosti pristopa in različnim obdobjem obravnavanih predstav je iz Gantarjevih esejev mogoče izluščiti nekaj pomembnih ugotovitev o žanru komedije. Prva je ta, da se je komedija, bolj kot vsi žanri, znašla v krizi žanrske identitete, druga pa, da se v sržu nje same zagotovo skrivajo protirežimske tendence. Kvalitetna komedija pa se po avtorjevem mnenju izkaže tudi v smehu, ki se nevarno približuje robu solz. Če se komičnost absurda kaže v razkrivanju nezadostnosti racionalističnega pogleda na svet, se situacijska komika izkaže kot nujna potreba besede po performativnosti. Navsezadnje kot uvod v eseje lahko beremo članek, ki ga je avtor izdal v reviji Maska in v katerem kot razlog za smeh ob erotičnih prizorih navaja pomanjkljivost odrskega pristopa samega. Smeh je velikokrat vezan na reprezentacijo, menjavo spolnih vlog in spolne fluidnosti v zgodovini gledališča, saj so ženske vloge igrali moški. Pomemben je avtorjev poudarek, da so bile komedije v zgodovini napisane tudi z mislijo na to uprizoritveno dejstvo. Nekateri Gantarjevi eseji so splošnemu bralstvu manj dostopni predvsem z vidika avtorjevega poglabljanja v značaje, dogodke in vsebinske analize obravnavanih kanonskih besedil. Zato pa pridejo prav tistim, ki raziskujejo raznolikost interpretacij specifično izbranega dramskega besedila. Za bolj obče zanimivega se sicer izkaže esej Komedija in država, ki obravnava vlogo komedije v različnih političnih sistemih. Ta je v demokraciji, diktaturi ali monarhiji različna. Ponekod je cenzurirana, drugod revolucionarna, spet drugje pomaga utrjevati oblast manjšine. Tudi esej Črni humor in psihopatologija malomeščanskega vsakdana presega potapljanje v besedilo in za interpretacijo uporablja nekaj nasledkov teoretske psihoanalize. Zelo nenavaden pristop pa Gantar zavzame v eseju Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, kjer vzporeja socialistično in nacionalsocialistično ekonomijo. Čeprav Gantar na koncu Brechta povzdigne kot izjemnega kritika malomeščanstva, ki se v želji po vrnitvi tradicionalnih vrednost prepoznava v pripadništvu nacistične stranke, esej že zaradi začetne primerjave vzbuja misel, da bi socializem in nacionalsocializem lahko temeljila na podobnih predpostavkah. Kvaliteta izbranih esejev je prav v mnogoterosti podatkov in zgodovinskih dejstev, s katerimi avtor suvereno operira. Vili Ravnjak, avtor spremne besede, v njih vidi celo enciklopedične značilnosti. Vendar pa zbirka sama ne ponuja nobene nove metodološke obravnave ali pristopa do obravnave tega žanra, komičnega kot takšnega teoretsko ne zajame. Čeprav je večina obravnavanih besedil kanonskih, Eseji o komediji deloma izkazujejo tudi kriterij, kaj naj bi kvalitetna komedija sploh pomenila. Heterogenost Gantarjevih zapisov pa govori o tem, kako težko je komedijo žanrsko ujeti v en sam označevalec.

Ocene Lukas Debeljak: Poznati kot voda

26.09.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje.

Ocene Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti

26.09.2022

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Veliko piscev prvenec posveti obdobju svojega odraščanja, strani zapolnijo z avtobiografskimi prvinami in tako poskušajo iz odrasle dobe obrniti pogled nazaj v leta, ki jih pogosto imenujemo transformativna. Le redkim pa uspe, da iz tovrstnih zapisov ustvarijo pravo pravcato mojstrovino. Mlademu ameriškemu pisatelju vietnamskega rodu Oceanu Vuongu je uspelo prav to. Pred romanesknim prvencem Bežnim trenutkom bajnosti je Vuong leta 2016 izdal uspešno pesniško zbirko Nočno nebo z izhodnimi ranami in zanjo prejel nagrado Thomasa Stearnsa Eliota, s čimer je postal šele drugi pesnik, ki je to prestižno nagrado prejel za svojo prvo zbirko. Njegov jezik tudi v prozi ostaja pesniško spreten, ponekod povsem naravno preide celo v ritmizirano prozo. Ta še poudari vtis valujoče fragmentirane pripovedi, ki se vztrajno izmika klasični pripovedni strukturi. Ves čas se pretaplja v vedno nove vinjetne prizore, v spomin vtisnjene podobe in njihove raznovrstne odzvene. Avtor kot navdih za tovrsten pristop navaja japonsko pripovedno strukturo, imenovano kišotenkecu, ki zavrača umeščanje konflikta v zgodbo kot sredstva za njeno napredovanje in meni, da lahko pripovedna struktura preživi in uspeva zgolj z bližino, prav ta pa je zanj tista, ki ustvarja napetost. Vuongov roman je v osnovi zastavljen kot pismo, naslovljeno svoji nepismeni mami, prvoosebni pripovedovalec pa je v vseh vlogah, najsibo kot priseljenski otrok v družini, katere vsakdan je prežet s travmo vojne in izseljenstva, kot mlad fant, ki odkriva svojo spolno usmerjenost, ali pa kot mladi avtor, ki se spominja in premišljuje o preteklosti, skrajno intimen. Čeprav je glavnina pripovedi zasidrana v otroštvu in mladosti glavnega junaka, spominski drobci občasno sežejo dlje v preteklost, v čas vietnamske vojne, kot jo je doživela in mu o njej pripovedovala njegova babica. Spomine na otroštvo, ki so pogosto brutalno iskreni in pričajo o revščini ameriškega predmestja, o odtujenosti od okolja, o nepredvidljivem, včasih celo nasilnem vedenju mame in o od resničnosti odmaknjeni babici, ki ju obe še vedno preganjajo podobe vojne, avtor popisuje iz mesta skrajne intime in brezpogojne nežnosti. Prav zaradi takšnega mesta izrekanja pripoved, ki jo Vuong v knjigi imenuje tudi brodolom – kot plavajoče, končno berljive drobce – kljub raztreščenosti spominov, izkušenj in občutij ves čas ohranja enakomeren in nepopustljiv tok, po katerem ponese bralca vse od premislekov o usedlinah kolektivne travme vojne, ki jih ciklično prinaša na površje, o lepotnih salonih in tamkajšnji skupnosti priseljenskih delavk, pa do tega, kako je bil kot otrok zaradi boljšega znanja angleščine potisnjen v vlogo družinskega tolmača, o prvi ljubezni in spolnosti, o odvisnosti in smrtih bližnjih ter o soočanju s še vedno nezaceljenimi ranami prek pisanja samega. Če se na začetku romana Vuong sprašuje, kdaj je vojna zares končana – konec koncev se odnos mame in babice do sina oziroma vnuka ponekod zdi kot nenehna priprava na vojno – in kdaj bo lahko izrekel mamino ime, ne da bi to pomenilo vse tisto, kar je pustila za sabo, s čimer v vojni zasidra izvore svoje družine, se ob koncu pripovedi popravi: »Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.« Takšna pa je tudi Vuongova proza. Kljub vseprisotnemu nasilju, tako v spominih kot v vsakdanu, se iz nje kar naprej izrisuje lepota; bežni trenutki bajnosti.

Ocene Mestno gledališče ljubljansko - Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Idiot

25.09.2022

V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/

Ocene Lucy Kirkwood: Otroci

24.09.2022

Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan

Več oddaj
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt