Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Alberto Ginastera sodi med najpomembnejše skladatelje Latinske Amerike 20. stoletja in je s svojim slovesom nasledil Heitorja Villo - Lobosa. V njegovem skladateljskem opusu najdemo vse zvrsti: od opere, baletov, kantat in skladb za klavir do komornih skladb, koncertov in simfoničnih del. Ginastera je na začetku svoje skladateljske poti ustvarjal v tesni povezavi z ljudsko glasbo, po drugi svetovni vojni pa je njegov izraz začel dobivati poteze poglobljene, subjektivne izpovedi. V svojem zadnjem neoekspresionističnem obdobju je ohranil le značilna argentinska ozračja: močne, obsesivne ritme in meditativnost počasnih stavkov.
Ferde Grofé je bil ameriški skladatelj in aranžer, ki je med drugim orkestriral Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina. V zgodnji mladosti se je priučil igranja klavirja, violine in številnih trobil; to mu je pomagalo, da so številni skladatelji pri njem naročali orkestracije svojih del. Najbolj je znan po svoji orkestralni suiti Veliki kanjon iz leta 1931.
Predvajamo glasbo Olivierja Messiaena in Igorja Stravinskega, v kateri sta skladatelja združila njima lastno glasbeno govorico in religiozne konotacije: Himno svetemu zakramentu Olivierja Messiaena in Simfonijo psalmov Igorja Stravinskega.
Na začetku dvajsetega stoletja sta Ferruccio Busoni in Hans Pfitzner uprizorila pravcati boj med naprednimi in konservativnejšimi glasbenimi zamislimi. Ferruccia Busonija pogosto povezujemo s transkripcijami Bachovih del, še bolj pa je začetek dvajsetega stoletja zaznamoval z zagovarjanjem novih skladateljskih usmeritev. Med skladateljsko srenjo je vzbudil precejšnjo pozornost zaradi odmevne polemike s Hansom Pfitznerjem. Busoni je kot zagovornik duha nove glasbe leta 1907 predstavil svoja stališča v vplivni razpravi Osnutek estetike nove glasbe, Hans Pfitzner, zastopnik retrospektivno uglašene estetike iztekajočega se 19. stoletja, pa je odgovoril z oglušujočim napadom v dveh spisih: Futuristična nevarnost iz leta 1917 in Nova estetika glasbene impotence, ki je nastal dve leti pozneje.
Arnold Schönberg, Alban Berg in Anton Webern sestavljajo trojico skladateljev, ki jih povezujemo s pojmom Druga dunajska šola, njihov skladateljski prispevek pa je pomagal širiti atonalno glasbeno govorico. Izmed trojice je Berg ustvaril glasbeni jezik, ki je bil tesno povezan s Schönbergovo dvanajst-tonsko tehniko, vendar pa je vanjo vpletel odseve Mahlerjanskega romanticizma in nasploh omehčal strogo glasbeno misel ekspresionizma, kateri sta bila zavezana Schönberg in Webern.
Igorja Markeviča so v obdobju največje slave v Parizu tridesetih let prejšnjega stoletja imenovali tudi »drugi Igor«, s tem nazivom so ga primerjali s skladateljem Igorjem Stravinskim. Njegov oče je bil pianist Boris Markevič, ki mu je na začetku tudi dajal glasbeno izobrazbo, po očetovi smrti leta 1923 pa je mladi Igor glasbeno šolanje nadaljeval pri pianistu Paulu Loyonnetu. V tem času je tudi začel komponirati in leta 1925 je Alfredu Cortotu, enemu najbolj znanih pianistov tistega časa, na klavir zaigral svojo prvo skladbo, in Cortot ga je takoj sprejel v svoj klavirski razred. Pozneje je osnove harmonije, kontrapunkta in kompozicije študiral pri Nadii Boulanger.
Arvo Pärt, rojen leta 1935 v mestu Paide v Estoniji, je prehodil razgibano kompozicijsko pot. Njegova prva neoklasicistična dela kažejo vplive Šostakoviča, Prokofjeva in Bartoka, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je postal znan predvsem po uporabi minimalističnih kompozicijskih postopkov, imenovanih tintinanbuli, in po močnih religioznih podtonih, ki jih je uporabljal zaradi odpora proti vsiljenemu ateizmu Sovjetske oblasti.
Umetniška glasba je v Združenih državah Amerike v dvajsetem stoletju prehodila svojo pot, mnogo bolj umirjeno za razliko od stare celine, ki so jo pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim usmeritvam preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočalo, da so bili komponiranju bolj svobodni. Med njimi imajo Aaron Copland, Samuel Barber in Charles Ives posebno mesto. Copland in Barber sta ostajala v relativno poznanem zvočnem okolju, medtem ko lahko Ivesa uvrščamo med ene najbolj zanimivih glasbenih ustvarjalcev prejšnjega stoletja.
Luigi Nono se je rodil leta 29. januarja 1924 v Benetkah v družini, ki je bila naklonjena umetnosti. Tako se je Luigi že v zgodnjih letih ob njuni obsežni zbirki gramofonskih plošč seznanil s širokim repertoarjem klasične glasbe. Po študiju kompozicije pri Gianu Francescu Malipieru, je nanj močno vplival Bruno Maderna, ki ga je srečal leta 1946. Leta 1950 se je udeležil Darmstadtske poletne šole, v kateri se je vse do leta 1959 redno udeleževal predavanj. Nono je bil umetnik neizmerne zvočne tenkočutnosti in rahločutnosti do sočloveka. V svoja dela je pogosto vključeval politične misli, njegova glasba pa zveni kot odmev povojnih družbenih napetosti.
Philipa Glassa uvrščamo med skladatelje minimalistične glasbe, čeprav jo sam raje označuje za glasbo repetitivnih struktur. Zasuk h glasbeni repetitivnosti je še posebno opazen od šestdesetih let naprej, ko pri njem govorimo o predvidljivi repetitivnosti. Njegovo razumevanje glasbene umetnosti med drugim navdihuje tudi izročilo vzhodnjaških zenovskih tradicij, ponavljajoče se glasbene tvorbe in statičnost pa glasbi dajejo nekoliko meditativno naravo. Glasba Phillipa Glassa je s stališča kompleksnosti repetitivnih procesov precej preprosta. Melodično-harmonski modeli, pri katerih sta oba elementa že kar klasično razvidna, ne prehajajo drug v drugega, pač pa stojijo drug ob drugem.
Witold Lutosławski se je rodil 25. januarja 1913, umrl pa 7. februarja 1994. V svojem ustvarjalnem procesu je nadaljeval tradicijo orkestralne glasbe Karola Szymanovskega in Alexandra Tansmana, vendar je hkrati tudi odpiral nove možnosti sodobne poljske glasbe, ki so jo pozneje začrtali Krzysztof Penderecki, Henryk Górecki in Tadeusz Baird. Poljska glasba je v petdesetih letih dvajsetega stoletja sodila med najnaprednejše med vzhodnoevropskimi državami, saj so številni skladatelji povzeli pridobitve povojne glasbene avantgarde. Med drugim je bil leta 1956 ustanovljen znameniti festival sodobne glasbe Varšavska jesen, ki je predstavljal uveljavitev tako imenovane poljske kompozicijske šole.
Danski skladatelj Carl Nielsen se je rodil 9. junija leta 1865 v revni kmečki družini. Z glasbo se je najprej seznanil v domačem okolju, v katerem je prevladovalo ljudsko muziciranje, igral pa je tudi v vojaškem orkestru. Na danskem glasbenem konservatoriju je študiral violino in teorijo, želja po komponiranju pa se mu je porodila šele v zadnjih letih študija. V bogati glasbeni karieri se je povzpel do svetovno spoštovanega profesorja in ustvarjalca glasbenega opusa, ki ga v zadnjih letih lahko primerjamo z njegovim dosti bolj znanim finskim sodobnikom Jeanom Sibeliusom. Glasba Carla Nielsena je po eni strani inovativna in samosvoja, hkrati pa si je z izogibanjem vstopov v glasbeno avantgardo pridobil naklonjenost širšega občinstva, pa tudi njegovi stanovski kolegi so njegovo glasbo močno cenili.
Giacinto Scelsi je bil eden najzanimivejših in hkrati najskrivnostnejših glasbenih osebnosti preteklega stoletja. Ustvarjal je v tedaj popolnoma drugačnem, meditativno poglobljenem glasbenem jeziku. Tudi Luigi Nono je bil svojevrstna umetniška osebnost in je po drugi svetovni vojni z družbeno kritičnimi glasbenimi deli ter s pretanjenim občutkom za zvočnost odločilno zaznamoval razvoj glasbene umetnosti dvajsetega stoletja. Luciano Berio pa je bil eden osrednji avantgardnih skladateljev dvajsetega stoletja, ki je s številnimi izvajalskimi inovacijami poskrbel za širjenje izvajalskih tehnik solističnih inštrumentov. Med njegova najbolj znana dela, ki so prinesla številne razširjene izvajalske tehnike, sodi serija solističnih skladb za različne inštrumente z naslovi Sequenza.
Madžarski skladatelj Miklós Rózsa je zaslovel v Hollywoodu kot skladatelj filmske glasbe. Napisal jo je za skoraj sto filmov. Kot je sam pravil, pa je živel 'dvojno življenje' in ustvarjal tudi resno glasbo, ki so jo izvajali številni virtuozi dvajsetega stoletja. Med njimi sta bila tudi violinist Jascha Heifetz in violončelist Gregor Piatigorski, ki sta pri skladatelju naročila Koncertantno simfonijo za violino, violončelo in orkester, op. 29.
Janaček je rapsodijo za orkester Taras Bulba ustvarjal med prvo svetovno vojno, v letih od 1915 do 1918. Njegova pesnitev po istoimenskem Gogoljevem romanu pripoveduje o vojskovodji zaporoških kozakov iz 16. stoletja, ki se je bojeval proti vsiljeni tuji oblasti.
Glasbo Mortona Feldmana danes z lahkoto prepoznamo, hkrati pa je še vedno težko dojemljiva. Med skladatelji 20. stoletja je izjemen po tem, da mu je uspelo vse od prvih del, nastalih v začetku petdesetih let, pa do zadnjih, napisanih nekaj tednov pred smrtjo, ohraniti izjemno slogovno enotnost. Glasbena umetnost Mortona Feldmana je v zvočni podobi 20. stoletja unikaten glasbeni izraz tihih in subtilnih zvočnih sprememb in statičnih zvočnih skulptur.
Planeti so Holstovo prvo delo za orkester, v katerem je uspel izraziti svoj osebni glasbeni jezik. Uporabil je ogromen orkester, in ga v zadnjem stavku podprl še z ženskim zborom. Prva javna izvedba je bila kmalu po pri svetovni vojni, spomin nanjo pa je bil žalosten del vsakdanjika. Občinstvo je povsem očarala srhljiva koračnica, s katero se odpre prvi stavek Mars - prinašalec vojne. Mnogi komentatorji so hvalili glasbeno slikanje grozot prve svetovne vojne, vendar pa je Holst prvi stavek napisal še pred izbruhom vojne. Holst se je pri komponiranju Planetov navezal na astrološke in ne na astronomske koncepte, zato tudi med njegovimi Planeti ni Zemlje. Vsak stavek obravnava astrološke vplive posameznih planetov.
Portugalska klasična glasba 20. stoletja sodi med manj poznana glasbena področja. Eden pomembnejših portugalskih skladateljev prejšnjega stoletja je bil Luis de Freitas Branco, ki je bil osrednja osebnosti portugalske glasbe prve polovice 20. stoletja. Pol stoletja kasneje, leta 1941, pa se je rodil Emmanuel Nunes, ki se je pod vplivi Henrija Pousseurja, Karlheinza Stockhausna in Pierra Bouleza oblikoval v tenkočutnega skladatelja z izrazitim modernističnim slogom.
Mahler je pesnitev Pesem o zemlji zasnoval leta 1907, ko je doživljal težke čase. Zaradi protijudovsko usmerjenih političnih spletk je moral odstopiti z mesta umetniškega vodje Dunajske dvorne opere, kmalu za tem je umrla njegova prvorojenka Marija in nazadnje so še Mahlerju samemu odkrili neozdravljivo bolezen srca. Prijatelju dirigentu Brunu Walterju je napisal, da je naenkrat izgubil vse, kar je mislil, da je dosegel, in da je ponovno moral shoditi kot novorojenček.
Leta 1900 v Trentonu v zvezni državi New Jersey rojeni skladatelj George Antheil je pravcati ‘l'enfant terrible’ ameriške glasbe. Njegova dela so nastajala po navdihu delovanja mehanskih strojev iz prve polovice 20. stoletja ter tedaj hitro razvijajočih se teorij kvantne fizike, ki so močno pretresale običajno človeško dojemanje prostora in časa. 11. avgusta leta 1942 je ameriški patentni urad odobril patentni zahtevek, ki ga je Antheil skupaj z ameriško igralko Hedy Lamarr vložil junija leta 1941. V patentu sta zasnovala sistem za radijsko vodenje torpedov, ki je temeljil na ideji frekvenčnega skakanja, kjer komunikacija med oddajnikom in sprejemnikom poteka po različnih vnaprej predvidenih frekvencah radijskih valov.
