Iskanje
V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.
22 min • 15. 01. 2026
V tokratni oddaji se posvečamo enemu ključnih avtorjev ameriškega neodvisnega filma – Johnu Cassavetesu, čigar retrospektiva se začenja v Slovenski kinoteki. Ustavili se bomo pri dveh filmih z aktualnega sporeda, Sentimentalni vrednosti Joachima Trierja in Veličastnem Martyju Josha Safdieja s Timothéejem Chalametom v glavni vlogi. Poslovili se bomo od dveh izjemnih filmskih osebnosti, Emilije Soklič in Béla Tarrja.
38 min • 09. 01. 2026
Predstavljamo najopaznejše naslove v smislu festivalskih nagrad, kritiškega priznanja in uspešnosti pri občinstvu.
11 min • 26. 12. 2025
Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
22 min • 22. 12. 2025
Obiskali smo retrospektivo Anje Medved in Nadje Velušček, Območje prehoda, v Slovenski kinoteki. Avtorici filme tketa iz spominov z mejnega območja, predvsem Gorice – Nove Gorice, pričevanj in neprecenljivega arhivskega gradiva. Tine Mulej Vrabič – Nitz in in Eva Mulej Vrabič – Oka sta za Kino-Uho uglasbila Ribiške pravice iz leta 1929, eno temeljnih del zgodnjega dokumentarnega filma, ki ga je režiral John Grierson. Ocenjujemo: Oče mati sestra brat, z beneškim zlatim levom nagrajeni novi film Jima Jarmuscha, ter film Otoki Jana Oleja Gersterja, pri katerem je kot soscenarist sodeloval tudi Blaž Kutin. Pred vrati pa je letošnja Noč kratkih filmov. Letos bodo na ogled kratki filmi Roberta Rossellinija in Francija Slaka, pa tudi nagrajeni filmi z letošnjega festivala FeKK.
34 min • 19. 12. 2025
V svojem celovečernem prvencu Fantasy režiserka Kukla vzpostavi svet, ki hkrati obstaja in ne obstaja: topografija slovenske periferije je predrugačena prek vizualne logike postjugoslovanskega prostora, čas pa razpada v preplet anahronizmov in sodobnih tehnoloških sledi. Rezultat je urbanistična krajina, ki ni ne Ljubljana ne Makedonija, kjer so film deloma posneli, temveč nekakšen hibridni teritorij; ta se izkaže za idealen prostor za zgodbo, ki običajna razmerja med realističnim in fantastičnim zamenja za liminalno. S tem film še pred vzpostavitvijo pripovedi uokviri svoje osrednje zanimanje: identiteta kot neprestano uprizarjanje, kot fluidnost, kot večno nastajanje. V ospredju so tri prijateljice: Mihrije (Sarah Al Saleh), Sina (Mina Milovanović) in Jasna (Mia Skrbinac). Film jih ne obravnava toliko kot psihološko zaokrožene celote, temveč bolj kot vektorje družbenega pritiska. Patriarhalnost priseljenskih okolij, ekonomska ranljivost in generacijska določenost so vanje nekako vtisnjene: zdi se, da maskulinizirani performansi boksa, trenirke, vožnja z motorji … ne govorijo toliko o zavestno izbrani spolni identiteti kot o performansu spola, kot strategiji preživetja. V tej konfiguraciji vstop Fantasy, transspolne ženske, deluje kot nekakšna motnja – ne pripovedna, temveč ontološka. Fantasy v izvedbi Aline Juhart, kot namiguje že njeno ime, ves čas lebdi med fantazijo in osebo. Prav to je tisto, zaradi česar liku grozi, da bo ostal na ravni transspolne različice tropa »Manic Pixie Dream Girl«: to je filmski lik, običajno ženske, ki v zgodbo vstopi predvsem zato, da s svojo prikupno čudaškostjo, drugačnostjo in energijo sproži osebno preobrazbo glavnega junaka, običajno moškega, pri čemer njeno lastno notranje življenje ostaja v ozadju. Ko je preobrazba končana, pa iz pripovedi izgine. Tudi Fantasy, transspolna ženska, je v pripovedi je nameščena kot katalizator notranje preobrazbe Mihrije, cisspolne ženske. Je lik, ki deluje kot »iz drugega sveta«. To potrjuje njena estetika – rožnata oblačila, čaj z listi vrtnic v rožnatih skodelicah, bleščice – in njena ekscentričnost – stanovanje, okrašeno z ikebanami, ukradenimi s pokopališča, ki imata v tem smislu skoraj simbolistično funkcijo. Šele pozneje film modulira pogled in nakaže razpoke: Fantasy ima lastno zgodovino, lastno ranljivost, posebno tisto, povezano z nesprejetostjo v družini. Napetost med subjektom in tropom pa vendarle ostane del filmske arhitekture. Najbolj izrazita odlika Fantasy je njegova formalna fluidnost, ki vzporedno z idejo spolne fluidnosti razpira tudi meje filmske forme. Kukla prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom s pretanjeno lahkotnostjo, ki je v slovenskem prostoru izjemno redka. Videospotovski segmenti, zaznamovani z ritmizirano kamero Lazarja Bogdanovića, zamolklo, a nasičeno barvno paleto in glasbenimi poudarki Relje Ćupića, delujejo kot notranji monologi ali kot polja čustvenega odmeva likov. Realistični prizori delujejo kot kontrapunkt: zgoščeni, anksiozni, omejeni v prostoru. Ta dvojnost ni dekorativna, temveč deluje kot strukturni princip, s katerim film oblikuje ambivalentnost identitet, ki so ujete med normativnostjo in željo. Če so realistični prizori izraz družbenih omejitev, so videospotovski trenutki izraz možnosti, potencialnosti. V uvodnem prizoru stolpnice odtrgane lebdijo v zraku, s čimer se film ne odpove resničnosti, temveč razširi njen okvir – in vanj vpiše subjektivna stanja svojih likov. Prostor ima pri tem ključno vlogo. Brutalistična arhitektura, pografitirani zidovi in razkrojene betonske površine niso samo ozadje, temveč del dramaturgije. Kukla jih ne uporablja naturalistično, temveč grafično: kot masivne strukture, ki delujejo kot vizualni poudarki. Jugoslovanski modernistični spomenik je v filmu posnet kot avtonomna forma, kot nadrealistična, skoraj fantastična prezenca v enem izmed prizorov, ki so za protagonistko čustveno najintenzivnejši. Poleg tega pa se film zasidra v kulturnem imaginariju, ki presega nacionalne meje. V tem smislu Fantasy deluje kot film regije, ne države. Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
6 min • 12. 12. 2025
V Ljubljano se vrača 41. Festival LGBT filma, najstarejši festival kvir filma v Evropi in eden najpomembnejših dogodkov domače kvirovske kulture. Letos poteka med 8. in 15. decembrom, predstavil pa bo več kot 40 filmov z vsega sveta, številne goste in gostje, imel delavnice in bogat spremljevalni program.
6 min • 05. 12. 2025
Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.
17 min • 29. 11. 2025
Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
7 min • 28. 11. 2025
V sklopu Perspektive najdemo prvence ali druge filme ustvarjalcev in ustvarjalk. Na letošnjem LIFFu smo si tako lahko ogledali izjemno raznoliko paleto svežih filmskih glasov, ki se ukvarjajo z vprašanji identitete, družinskih vezi, migracij in performativnosti sodobnega sveta. Nabor filmov, ki tekmujejo za glavno nagrado festivala, vodomca, občinstvo popelje skozi razgibane formalne pristope in intimne, pogosto krhke svetove protagonistov in protagonistk.
7 min • 21. 11. 2025
Na LIFFu bodo premierno prikazali film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, celovečerni prvenec Ester Ivakič. Scenarij zanj je napisala z Niko Jurman in temelji na zbirki kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik. Zgodba je postavljena v Prekmurje, v zadnja desetletja nekdanje Jugoslavije, kjer desetletna deklica Ida skuša babičino smrt pregnati s petjem; zgodba pa prepleta folklorne, biografske in magično-realistične elemente. Ester Ivakič se je že s svojimi kratkimi filmi izkazala za povsem samosvojo ustvarjalko, ki so jo označili tudi za obraz prihodnosti slovenskega filma.
12 min • 14. 11. 2025
Drugega novembra je minilo natanko pol stoletja od umora enega največjih evropskih režiserjev povojnega obdobja, pisatelja in pesnika Piera Paola Pasolinija. Ob obletnici smrti so v Slovenski kinoteki predstavili slovenski prevod knjige Pasolini in smrt italijanskega slikarja in pisatelja Giuseppeja Zigaine.
6 min • 07. 11. 2025
28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«
30 min • 31. 10. 2025
V ponedeljek se v dvorani Slovenske kinoteke pričenja letošnja Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije, ki se bolj ali manj redno vsakega oktobra odvija že od leta 1985. V tem času so med domače občinstvo prinesli raznolike in tehtne teoretske, politične, estetske ter družbeno-zgodovinske premisleke filma in kinokulture, vseskozi v poskusu koraka s zeitgeistom posameznega obdobja. Letos sta se Slovenska kinoteka in revija Ekran za Jesensko filmsko šolo povezali s Fakulteto za družbene vede in Centrom za proučevanje kulture in religije, kjer trenutno v okviru projekta MEMPOP poglobljeno raziskujejo spominsko estetiko in strategije spominjanja na področju popularne kulture. Simpozij bo tako potekal pod naslovom Proti pozabi: kvir film in spomin.
4 min • 10. 10. 2025
28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«
30 min • 01. 10. 2025
Bili smo na Festivalu migrantskega filma in festivalu StopTrik v Mariboru, ogledali smo si razstavo v Slovenski kinoteki Zgodbe iz čarobnega vrta, in bili na dveh premierah, žanrskega hibrida Ena bitka za drugo in distopične grozljivke Veliki pohod.
28 min • 26. 09. 2025
V Slovenski kinoteki so sinoči predstavili program prihajajoče sezone, prikazali pa so tudi na novo restavrirano različico prvega slovenskega celovečernega eksperimentalnega filma, Daily News Francija Slaka, ki ga je ta posnel leta 1980 na super osmičko. Pred mikrofon sem povabila urednika filmskega programa, Anjo Banko in Igorja Prassla, ki sta se razgovorila o nekaj kinotečnih vrhuncih prihajajočih mesecev.
9 min • 05. 09. 2025
Poročamo o dogajanju na beneškem Lidu, kjer bodo podelili nagrade, med drugim zlatega leva, najboljšim izmed 21 filmov v tekmovalnem programu 82. beneškega filmskega festivala. Ljubljano je obiskal švicarski režiser filma Modrost sreče Philip Delaquis, v Slovenski kinoteki odpirajo novo sezono z retrospektivo Františka Čápa, ocenjujemo pa tudi dva aktualna naslova s kinosporeda: Ljubezen in Chuckovo življenje.
30 min • 05. 09. 2025
Oglašamo se z Beneškega Lida, kjer se je pričel 82. mednarodni filmski festival, najstarejši filmski festival na svetu. Na rdeči preprogi so se že zvrstila prva zvezdniška imena iz sveta filma: Julia Roberts, Emma Stone, Cate Blanchett, Francis Ford Coppola in Werner Herzog, ki je na odprtju iz njegovih rok prejel nagrado za življenjsko delo. To so podelili tudi ameriški igralki Kim Novak. Prvi filmi, o katerih bo žirija odločala, so bili že na sporedu: Jay Kelly Noama Baumbacha, Bugonia Jorgosa Lantimosa, Sirota Lászla Nemesa – pa seveda film, ki je letošnjo Mostro odprl, La Grazia Paola Sorrentina. V prihodnjih dneh bodo prikazali še filme Jima Jarmuscha, Kathryn Bigelow in številnih drugih zvenečih imen iz sveta filma. Z eno izmed žirantk na nedavno končanem festivalu FeKK, Živo Emeršič, smo se pogovarjali o najboljših kratkih filmih festivala. V kinu pa na redni spored prihaja norveški film Seks, del Trilogije iz Osla, ki jo podpisuje Norvežan Dag Johan Haugerud in dokumentarec z Dalajlamo, Modrost sreče. Ta je ob svojem 90. rojstnem dnevu strnil nekaj misli za mirno, srečno življenje v 21. stoletju, v času globalnih nemirov in kriz.
28 min • 29. 08. 2025
Na letošnjem FeKKu, ljubljanskem festivalu kratkega filma, letos posebej izpostavljajo palestinsko kinematografijo. Na Vodnikovi domačiji je potekal pogovor z naslovom Sanje in nočne more: Film in upor, na katerem sta sodelovali tudi francoska kuratorka Mathilde Guitton-Marcon iz društva Ciné-Palestine in raziskovalka Tara Najd Ahmadi; tema pogovora je bila delovanje filma v času nasilja in zatiranja. Poleg tega so na festivalu predstavili sklopa kratkih filmov z naslovom Razširjene pripovedi – Palestinski film v odporu, ki ju je kurirala Mathilde Guitton-Marcon. Raznovrstni kratki filmi se z dokumentarno fabulo in rekonstrukcijo izgubljenih arhivov, pa tudi eksperimentalno digitalnimi pristopi in celo postapokaliptično znanstveno fantastiko dotikajo tem spomina, identitete in pravice do vrnitve. Izbor palestinski film predstavlja kot prostor upora in kolektivnega sanjanja. Z Mathilde Guitton-Marcon se je pogovarjala Tina Poglajen.
8 min • 22. 08. 2025
