Iskanje
30. 12. 2025 je umrla Emilija Soklič, dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo in ena prvih poklicnih filmskih ustvarjalk na Slovenskem. Avtor fotografije: R. Likon
1 min • 05. 01. 2026
Najprej smo izvedeli, da naj bi medijskega velikana Warnerja Brosa, ki je odgovoren tudi za enega najstarejših filmskih studiev v Hollywoodu, odkupil drugi medijski velikan Netflix, nato pa je napovedalo sovražni prevzem Warnerja podjetje Paramount, ki se je menda že od vsega začetka tudi zanimalo za nakup. Ob tem so se oglasili številni, tudi ustvarjalci, in označili dogodek, tj. sam prevzem Warnerja, za "protimonopolno moro" oziroma veliko izgubo konkurenčnosti na filmskem področju, pa tudi opozorili na verjetno izrinjanje kinematografske izkušnje, izgubo delovnih mest in tako naprej. Kaj se bo izcimilo iz tega razmišljamo z Igorjem Harbom.
9 min • 12. 12. 2025
Hamnet ali kako bi lahko tragedija iz Shakespearovega resničnega življenja navdihnila nastanek njegove brezčasne mojstrovine Hamlet. Fantasy ali spraševanje o svoji lastni identiteti. V oddaji Gremo v kino pa govorimo tudi o festivalu LGBT filma in dogajanju okrog prevzemanja ameriškega medijskega velikana Warnerja Brosa.
29 min • 12. 12. 2025
Na Slovenskem knjižnem sejmu so predstavili pet novih knjig pomembnih imen svetovne poezije, osredotočili smo se na dve – v knjižni obliki se v slovenskem prevodu prvič predstavlja francoski književnik Charles Juliet, v slovenščini prav tako manj znan pa je večkrat nagrajeni književnik Jean-Pierre Siméon, njegova Teorija ljubezni je po lanski izdaji njegove poezije šele druga knjižna izdaja tega avtorja. Oboje je izšlo pri založbi Hiša Poezije. Pogovor je potekal v neposrednem prenosu v sredo 26. novembra iz studia na prizorišču sejma. Gostji sta bili prevajalki Živa Čebulj in Nadja Dobnik.
21 min • 30. 11. 2025
S prevajalko Marjanco Mihelič smo se ozrli po madžarski književnosti, ki je bila v fokusu Slovenskega knjižnega sejma 2025, predvsem na delo letošnjega Nobelovca Lászla Krasznahorkaia in razmišljali, kaj nagrada pomeni za madžarsko književnost in medkulturni dialog. Pogovor je potekal v neposrednem prenosu v sredo 26. novembra iz studia na prizorišču sejma.
15 min • 30. 11. 2025
Leto je naokrog in pred nami je novi Liff. Natančneje, začel se bo prihodnjo sredo ob 19. uri z otvoritvenim filmom Belo se pere na devetdeset, že pred tem pa se bodo zgodile nekatere projekcije po drugih kinodvoranah, v Ljubljani so to poleg dveh v Cankarjevem domu še Kinodvorova, dvorani AGRFT in Slovenske kinoteke, Kino Bežigrad in letos znova Kino Šiška. Izbrane filme bodo sicer prikazali še v Mariboru, Novem mestu in Celju.
10 min • 07. 11. 2025
Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić. Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička". Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga". Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali. Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu. Recenzijo je napisal Matej Juh.
3 min • 17. 10. 2025
Zgodbe iz čarobnega vrta so svojo pot uspešno nastopile na letošnjem Berlinalu, ta torek pa se je film zelo uspešno in ob bučnem aplavzu predstavil tudi slovenskemu občinstvu. In takoj lahko dodam, da upravičeno. Zgodbe so v resnici, kot film oglašujejo, "čarobna pustolovščina, v kateri zgodbe zdravijo srce in prebudijo spomine, ki nikoli zares ne izginejo". Film, ki je nastal tudi v koprodukciji z RTV Slovenija, ima okvirno zgodbo in tri vložene. Tomi, Suzana in Darko, stari od štiri do deset let, obiščejo dedka prvič po izgubi ljubljene babice. V hiši je tiho, dedek pa je rahlo odsoten in raztresen. Suzana, ki jo navdihnejo spomini, prevzame babičino vlogo pripovedovalke zgodb ter poskuša z njimi in svojo bujno in iskrivo domišljijo vrniti toplino v dedkov dom in medsebojne odnose. Tako spremljamo čarobni svet skrivnostne mačke, ki samosvoje poskrbi za otroka, ki sta začasno ostala brez staršev; hkrati razrešujemo uganko skrivnostne in samo na prvi pogled strašne pošasti v na videz zloveščem vrtu in se čudimo Bogdanu, drznemu gospodu, ki začne leteti in se pogovarjati s pticami, potem ko je iz dneva v dan preživljal čas ob grobu pokojne žene. Te odlične animirane miniature, ki sestavljajo čudovit mozaik filma Zgodbe iz čarobnega vrta, so nastale po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Vrsta prvin magičnega realizma v njih pa poskrbi, da niso samo skrivnostne, dramatične in žalostne, ampak tudi duhovite in smešne. Vse z okvirno vred so vrhunske v vseh pogledih, odlikujejo jih natančna dramaturgija, doživeta glasovna interpretacija, čarobna fotografija in domiselna režija, ki nikoli ne podleže tako pogosto videnim sodobnim prijemom velikih animiranih uspešnic – te temeljijo na vrtoglavih zasukih, komaj sledljivem ritmu ali bliskovitem menjavanju hrupnih in tihih delov. Ne, režija Zgodb iz čarobnega vrta organsko sledi natančno, subtilno in tudi duhovito napisanemu scenariju z domišljeno dramaturgijo in z občutkom za najmanjše podrobnosti, na primer za žalosten pogled v dedkovih očeh, skrivnostne reakcije dobrosrčne mačke, negotovost fanta ob soočenju s pošastjo ali za vizualno in glasovno karakterizacijo Bogdana, letečega gospoda. Ustvarjalci Zgodb iz čarobnega vrta z režiserjem Leonom Vidmarjem na čelu slovenske ekipe so posneli film, h kateremu se bo brez dvoma vračalo še veliko rodov otrok in tudi odraslih navdušencev, tako kot se vračamo k vsem filmom, ki se vpišejo v kanon svetovnega animiranega filma.
2 min • 03. 10. 2025
Slovenski celovečerni animirani film je zveza besed, ki je ne izgovorimo pogosto, tokrat pa jo z veseljem ob Zgodbah iz čarobnega vrta, animiranem omnibusu. Pogovarjamo se z režiserjem ene izmed zgodb Leonom Vidmarjem in ocenjujemo filma Žal mi je, punčka in Smashing machine.
25 min • 03. 10. 2025
Na Festivalu migrantskega filma je med celovečernimi dokumentarnimi filmi posebno pozornost pritegnil film Ljubezen ni pomaranča, ki pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske in predvsem matere iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, otroke pa pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih. Film, ki nas spomni na podobno žalostno zgodbo slovenskih aleksandrink, je delo moldavijske režiserke Otilie Babare. <z njo se pogovarja Matej Juh, bere Eva Longyka Marušič.
14 min • 02. 10. 2025
Slovenska filantropija od leta 2010 svetovni dan beguncev v Sloveniji obeležuje s Festivalom migrantskega filma. Letos ta že šestnajstič predstavlja filme, ki v ospredje postavljajo aktualne teme povezane z migracijami, azilom in begunci. Od ponedeljka je bilo na sporedu 7 celovečernih filmov, od teh dva igrana, in več kratkih in srednjemetražnih. Med celovečernimi dokumentarnimi je bil na sporedu tudi slovenski film Tonija Cahunka, o katerem smo že poročali v eni prejšnjih odda Gremo v kinoj, našo pozornost pa je pritegnil tudi film moldavske avtorice Otilie Babare: Ljubezen ni pomaranča. Film pripoveduje o tem, kako so po razpadu Sovjetske zveze ženske iz Moldavije množično odhajale na delo v Zahodno Evropo, svoje otroke pa so pustile doma pri sorodnikih in se vrnile šele po več letih.
7 min • 26. 09. 2025
Bili smo na Festivalu migrantskega filma in festivalu StopTrik v Mariboru, ogledali smo si razstavo v Slovenski kinoteki Zgodbe iz čarobnega vrta, in bili na dveh premierah, žanrskega hibrida Ena bitka za drugo in distopične grozljivke Veliki pohod.
28 min • 26. 09. 2025
Podelitev nagrade lastovka bo razjasnila, kdo je avtor oziroma avtorica najboljše zgodbe z naslovom Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, ki je prispela na 34. natečaj Tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars. Letos so se na natečaj avtorji in avtorice odzvali z 267 zgodbami, ki jih je tako kot vsako leto prebrala tričlanska žirija. Letos so bili v žiriji Petra Meterc, Urška P. Černe in Sašo Puljarević. Tiste zgodbe, ki jih je žirija uvrstila v ožji izbor, smo uvrstili na spored v dneh pred podelitvijo v oddaji Literarni nokturno, zmagovalna zgodba pa je v ospredju na podelitvi nagrade v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu. Režiserka dogodka in avtorica dramatizacije zgodbe: Saška Rakef, igralki: Nataša Keser in Ajda Pirtovšek, scenarist: Matej Juh, glasnenik: Klemen Golner, glasbena oprema: Darja Hlavka Godina. Tonska mojstra: Urban Gruden, Matjaž Miklič. Tehnična produkcija: Jaka Šuligoj. Urednica uredništva: Maja Žvokelj.
48 min • 16. 09. 2025
8. junij je dan Primoža Trubarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici se mu poklanjamo že dan prej ob 18. uri, in sicer že dvanajstič s tradicionalnim literarnim dogodkom Dom v jeziku v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, Programa Ars in Občine Velike Lašče. Na njem se bodo predstavili nagrajeni sodobni slovenski avtorice in avtorji Miljana Cunta, Robert Simonišek, Marjan Kukovec, Nataša Konc Lorenzutti, Anja Mugerli, Maruša Novosel in Denis Škofič.
1 min • 07. 06. 2025
Nagrade IRIS za najboljše stvaritve na področju filmske fotografije, ki jih od leta 2015 podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije, bodo nocoj sicer podelili v šestih kategorijah: za celovečerni, kratki, dokumentarni in študentski film ter za TV serijo in glasbeni spot. Nagrado Iris za življenjsko delo pa bo prejel direktor fotografije in dolgoletni sodelavec RTV Slovenija, Bojan Kastelic. Magistriral je na sloviti praški filmski akademiji FAMU in je kot direktor filmske fotografije in snemalec v zadnjih štirih desetletjih sodeloval pri številnih domačih kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmih ter televizijskih filmih in serijah. V obrazložitvi nagrade so med drugim zapisali, da je "s svojo tankočutnostjo, poetično osvetlitvijo in obvladovanjem tehnologije filmskega in televizijskega snemanja, močno zaznamoval poklic snemalca v funkciji direktorja fotografije".
8 min • 25. 04. 2025
Kdo so nominiranci za nagrado lux in kakšna sta filma Požgana Zemlja in Z ljubeznijo, Hilde? Govorili pa bomo tudi o letošnjem dobitniku nagrade iris za življenjsko delo na področju fotografije.
25 min • 25. 04. 2025
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo, dolgo od 3000 do 6500 znakov s presledki, oddajte do 9. junija po običajni pošti, in sicer v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo (Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana). Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. Predvidena je nagrada lastovka v vrednosti 1000 evrov. Poleg tega bo Radio Slovenija zgodbe, ki se bodo uvrstile v ožji izbor, odkupil. Žirija bo svojo odločitev predstavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in spletnih straneh RTV Slovenija. Nagrajenca bomo razglasili na slavnostni prireditvi v septembru. Pogoji natečaja 1. Dela, poslana na natečaj, pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Zgodba ne sme biti krajša od 3000 in ne sme presegati 6500 znakov s presledki vred, v nasprotnem primeru žirija dela ne bo mogla upoštevati. Vsak avtor sme sodelovati z največ tremi zgodbami. 2. Izbor bo opravila tričlanska strokovna žirija, ki bo podelila nagrado lastovka za najboljšo kratko zgodbo v vrednosti 1000 evrov. Nagrajeno zgodbo in zgodbe v ožjem izboru, ki jih bomo odkupili, bomo predvajali v oddaji Literarni nokturno na Arsu in Prvem programu Radia Slovenija. 3. Natečaj je anonimen. Avtorji naj svoja dela pošljejo do 9. junija v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo, in sicer na naslov: Uredništvo za kulturo, 3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana. Glede na izkušnje prejšnjih let avtorje opozarjamo, naj ne pošiljajo svojih podatkov v priloženih kuvertah. 4. S prijavo na natečaj avtorji v primeru nagrade ali uvrstitve v ožji izbor dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v radijskih oddajah in se strinjajo, da se na RTV Slovenija prenesejo vse materialne avtorske pravice na avtorjevih besedilih v radijski izvedbi, brez omejitev (krajevnih, časovnih in glede nadaljnjega prenosa). Pravice se na RTV Slovenija prenesejo neizključno (tj. avtor lahko avtorsko delo uporablja tudi sam oziroma pravice neizključno prenese na tretjo osebo). Nagrada bo izplačana v obliki avtorskega honorarja na podlagi podpisane pogodbe, ki bo posebej opredeljevala odkup pravic. 5. Pritožba na izbor ni mogoča. Naročnik vsem avtorjem, katerih dela ne bodo nagrajena ali uvrščena v ožji izbor, zagotavlja, da prejetih besedil ne bo reproduciral, predelal ali javno objavil. 6. Žirija bo svojo odločitev objavila 31. julija v oddaji Svet kulture, na teletekstu in na spletnih straneh RTV Slovenija. Avtorji nagrajene zgodbe in izbranih kratkih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom, opremljenim s šifro in vsemi osebnimi podatki, pošljejo pa ga naj na Uredništvo za kulturo (3. program – program Ars, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1550 Ljubljana) po objavi odločitve komisije.
1 min • 23. 04. 2025
Ta hip sta AIPA, organizacija za kolektivno uveljavljanje in zaščito pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, ter slovenski kinematografi na nasprotnih bregovih. Spor je privedel celo do bojkota slovenskih filmov v kinih. Poročamo o ozadju spora in predstavljamo mnenje Ministrice za kulturo in Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino pri Ministrstvu za gospodarstvo.
7 min • 28. 03. 2025
Valentinovo v Kinodvoru v Ljubljani je posvečeno retro filmski erotiki, začel se je festival Berlinale – letos tudi z močno slovensko udeležbo –, pravkar se je končal znameniti festival kratkega filma v Clermont-Ferrandu, prihodnji teden se začenja 19. izdaja Festivala gorniškega filma, poleg tega smo se pogovarjali z direktorico Slovenskega filmskega centra Natašo Bučar o tem, kaj lahko pričakujemo na domači filmski sceni v letošnjem letu.
29 min • 14. 02. 2025
Film Megalopolis je doslej dobil že številne oznake: znanstveno-fantastični ep, tragedija, drama, Wellesovska vizija, umetniški manifest, melodrama, gangsterski film, poslednja izpoved, utopija ali distopija, celo norost ali 'mesto samo zase'. Nič hudega torej, če poskusim še s svojo oznako: esejizirana pravljica. Oznaka pravljica se za hip pojavi celo na začetku samega filma in razvoj zgodbe v resnici do konca sledi tej uvodni oznaki. Razmerje med dobrim in zlim, kot se za vsako pravljico spodobi, je – vsaj na videz – jasno že iz znanega sinopsisa Megalopolisa: v mestu Novi Rim, nekakšnem stiliziranem New Yorku kot svetovnem središču moči, ki pa mu grozi propad, se razvname boj med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim županom Franklynom Cicerom. Cezar si želi revolucionarni skok v za marsikoga utopično, idealistično prihodnost, v kateri zgradb ne bi več gradili, ampak bi te s pomočjo čudežne snovi Megalona, ki jo je Cezar sam izumil, zrastle kot nekakšne rastline. Pri tem ima Cezar močnega podpornika v finančniku Hamiltonu Krasu. Župan Cicero po drugi strani vztraja pri nazadnjaškem statusu quo, ki vzdržuje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Mednju pa je razpeta Julia Cicero, županova hči, ki ljubi Katilino enako predano kot tista druga znamenita Julija Romea, v zgodbo pa seveda posega še en shakespearjanski lik Jaga, tu z imenom Klavdij Pulcher. V osnovi torej pravljica številnih referenc, z dobrimi, hudobnimi in princeso, v drugem delu pa se zgodi celo nekaj podobnega kot v znamenitem sklepu Rdeče kapice. Pravljičnost je za odraslo oko seveda takojšen odmik, celo potujitev, zato je skok v esejskost, v razmislek o trenutnem stanju sveta in njegovem možnem utopičnem ali distopičnem razvoju logičen in predvsem presenetljivo gladek in nemoteč. Film, kot si je zaželel Coppola v eni svojih izjav, v resnici sugerira vprašanje, ali je družba, v kateri živimo, res edina možna. Esejistični razmislek tu že preide v pravo socialno filozofijo. Ampak vse to, kot rečeno, Coppoli uspe doseči organsko, skladno s potekom zgodbe. V skladu z osnovno strukturo, pravljičnim in esejističnim odmikom, pa mu uspe še nekaj: vpeljati tretji, medijski odmik – zdi se, kot da vso zgodbo ves čas spremljamo prek zaslonov oziroma skozi cedilo televizijskih ali medijskih kamer – dobri, ustvarjalni Katilina postane alegorija dobrega, zvijačni, premeteni župan/politik Cicero predvsem pa zahrbtni, hudobni Klavdij Pulcher alegorija zla, Wow Platinum, nekdanje Katilinovo dekle, alegorija oportunizma itn. Skozi medijsko sito – in to je ostra Coppolova kritika – stvari postanejo pretirane, uniformne in črno-bele, liki, ki jih gledamo, niso in ne morejo biti več realne osebe, ampak nekaj pravljično pripovedovanega, fiktivnega – celo verizem filmske podobe jih v Coppolovi viziji v tem pogledu ne skrha. Morda prav v tem odzvanja tista kritika novinarjev iz ust slavnega Michaela Cimina, češ da ustvarjajo bad fiction – slabo literaturo. Postanejo pa te alegorične osebe izvrsten, celo gnetljiv material za filozofsko refleksijo sveta in bivanja v njem. Megalopolis kot esejizirana pravljica Coppoli torej omogoči dvoje: hkrati ponuditi odsev trenutka, krize vrednot ali kar vsega, kar pojmujemo pod terminom Zahod, s pravljičnimi zasuki, v katerih celo mrtvi oživijo, pa možnost vitalističnega premisleka o novem. Kot vsak pravi, dober esej, film ne komentira, ni vseveden, ne daje odgovorov, ampak je v osnovi vprašanje, igrivo, velikokrat duhovito, v razkošna, ekstravagantna oblačila oblečeno vprašanje. In teh in takih v marsikdaj enoumni medijski krajini močno primanjkuje. Sklep: če rdečo kapico požre volk, je to črna kronika, če pa se rdeči kapici nekako posreči, da pride živa iz trebuha, je to kot rojstvo metulja. Ali umetnosti, ki s svojo večplastnostjo navdušuje in sprašuje.
4 min • 13. 12. 2024
